Čestitamo našemu članu Janezu Škofu, letošnjemu dobitniku Borštnikovega prstana za življenjsko delo!

Ogenj Janeza Škofa

Janez Škof je igralski genij, ki v svojih stvaritvah prirodno združuje apoliničnost in dionizičnost. Prežema ga strasten gon po ustvarjanju, njegova izpoved izhaja iz srca – vedno in vselej občutljivega za sočloveka, a to srce se zmore odlepiti od zemeljske realnosti, preseči svoj fantastični ludizem in se vzpeti v transcendenco. Od tam preko nas srce Janeza Škofa pretresa s spoznanjem in resnico. Govori nam z jasno filozofsko mislijo in tiktaka v jeziku čistega uma. V preprostosti in lepoti izraza se nam kaže kot srce slehernika.

Janez Škof je igralec z veliko čustveno občutljivostjo, odlikuje ga vselej naravni govor, navdušuje nas z virtuozno telesno izraznostjo, glasbenim talentom in filozofsko širino. Je umetnik, za kogar se zdi, da je njegova duhovna dimenzija prirojena, a kdor natančno opazuje njegove vrhunske igralske stvaritve in razume ustvarjalne procese,  precej uvidi, da je Janez Škof intuitiven in resno studiozen garač. Da je delu vedno do kraja predan, povsem poglobljen v samo srž predstave, ki jo ustvarja. Natančen opazovalec tudi uvidi, da Janez Škof verjame v skupno delo in se skupini ter ideji predaja brez rezerve. Njegov pogum vodita radovednost in želja po novem, svežem, po odkrivanju poslednje skrivnosti, ki jo zna z igralskimi sredstvi, človeško toplino in ter iskrenostjo podati najširšemu občinstvu in s tem nagovoriti gledalca k razmišljanju, čustvenemu odzivu ter spoznanju.

Njegova genialna ustvarjalnost lahko privre iz intuicije, vendar je vedno tudi rezultat pronicljive inteligence in načitanosti. Je modrec in filozof, pevec in plesalec prvinskosti, je nesnoven in stvaren, iz etra in mesa, s svojo toplino in humorjem pa hkrati ves ljudski!

Vse njegove vloge so polnokrvne in prepričljive, naj so bile odigrane v institucionalnih gledališčih širom Slovenije ali v izven institucionalnih skupinah, v resnem ali komičnem žanru, klasičnem ali modernem repertoarju … Naj igra v gledališču ali filmu, vedno se potrdi, da je Janez Škof velika umetniška osebnost, ki pri svojem delu brezkompromisno ponuja vso svojo bit za skupno umetniško delo.

Je brezpogojno ljubeč vernik gledališča, ki nenehno dreza v srž človeške eksistence in s svojo igro premika meje v mišljenju gledalca in vseh, ki gledališče ustvarjajo.

Svojo domišljijo plemeniti z znanjem in vedenjem, ne prenaša avtocenzure, ozkogledosti in moraliziranja. Je svoboden, drzen in iskren umetnik, ki zna ujeti ravnovesje med kaosom in redom, logiko in absurdom, med tragičnem in komičnim …  Škofova čista misel utripa v njegovem umetnosti predanem srcu, ki postaja s pomočjo močnega duha vselej globoka človeška izpoved, briljantna filozofska misel in resnica, v katero ne podvomimo.

Saša Pavček

 

slika: vir