Gašperju…

Gašperju …

Ko se predstava konča in pade zastor, navdušeno ploskamo in kličemo igralce k poklonu. In zdaj, dragi prijatelj, sodelavec, stanovski kolega, dragi Gašper, samo nemočni nemimo. Nejeverni čakamo, da se premisliš in se prikažeš izza zavese, izza vrat … in rečeš, v svoji hudomušni maniri, z rahlo nagnjeno glavo, z rezkim glasom, ki ga upogneš v zafrkljivi ton: »Ej, folk, zganjate mnogo hrupa za nič!« Kako neizmerno bomo pogrešali tvoj jedek in črn humor, Gašper, tvojo pronicljivost duha, tvojo iskrivost, bistrost, srčnost in ostrino. Tvoj navdihujoči talent, ki si ga brusil do briljanta in nas vedno znova nežno ali manj nežno okrcal, če smo se predolgo zazibali v omamnem naročju samozadostnosti. Bil si poseben, bil si izjemen: kot človek, kot igralec, kot komedijant, gledališčnik, kot pisec žlahtnih besedil … Spisek bi bil predolg… In ta preteklik prekleto boli.

Pogrešali bomo tvojo človeškost, Gašper, tvojo neposrednost, ki nas je razoroževala, pogrešali bomo tvojo širino. A tudi tvoje bodice. Najbrž si obvladoval alkimijo: združeval si nas, to veš? In teh sposobnosti so vešči le redki, morda čarobnjaki. Da, združeval si nas: kot prijatelj, kot ustvarjalec in nenazadnje tudi kot predsednik Združenja dramskih umetnikov. Nisi delal razlik med profesionalci in ljubitelji, med zaposlenimi in svobodnjaki: vsakomur, ki je v sebi zmogel nositi strujanje morja, si prisluhnil. V svoji neumorni vihravosti si letel po Čopovi, od doma do teatra, od teatra do sestanka, nesebično in mnogokrat tudi do izgorelosti … Na tvoji desni rami torba, v levi roki sendvič ali pica. Naš Gašper, ki je spet pozabil jesti. Pa saj ne rabi, hrani se z galaksijo norih in vrtoglavih zamisli …

V svojem »Traču« si zapisal »Dobre ljudi doletijo slabe stvari« in nikoli ne bomo prodrli v skrivnost, od kod ta nemila samoprerokba. Zakaj ti in zakaj zdaj. Naivno mislimo, če bomo razumeli, vsaj malo, te bomo lahko zadržali, te priklicali nazaj. A tudi tokrat si nas prekašal. Soočil si se z največjo življenjsko premeno. Odšel si v nepovratno izvidnico, »v najlepši del dneva, v sončni zahod«. Tudi to so tvoje besede, in vem, zakričal bi »Preveč patetično, zdrži že to prekleto vertikalo!«

Kakšen absurd, kakšen paradoks … Z mnogo prezgodnjim odhodom nas ponovno združuješ, nas spet učiš: tokrat sprejemanja minljivosti, sprejemanja sebe, večplastnosti, drugačnosti. A hkrati tudi neomajnosti v boju proti poploščenju duha, mrhovinarstvu in ostalim pritiklinam tega sveta. In to je naša zaobljuba tvoji dediščini.

Dragi Gašper, dovoli nam, da se ti zahvalimo za čas, ki si ga delil z nami. In ki smo ga lahko delili s tabo. Dovoli, da te ohranimo v lepem, spoštljivem in neizbrisljivem spominu. …Od tam, kjer si, ‘novi najemnik prostranstev’ vodijo nevidne in tihe poti. Včasih se preoblečejo v jok ali krik galeba. Kot včeraj, ko smo te polagali v zemljo. In še jim bomo, verjemi, zvesto prisluškovali … In še to: v rimi, ki si ji bil zvest… Zdaj, ko si večen, a ko te ni, veš bolje in bolj zagotovo kot mi, da…dragi naš Gašper…končno osvobojen vseh spon … ljubljen SI.

S hvaležnostjo te pozdravljamo. Tvoji družini pa izrekamo globoko sožalje.

 

Tvoji kolegi Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Napisala: Maja Gal Štromar

foto vir: arhiv MGL