MIHA BALOH – NAŠ DEVETDESETLETNIK!

21.maja bo naš član Miha Baloh dopolnil 90 let. Ob tej priložnosti ti, dragi in spoštovani Miha, čestitamo za častitljivi praznik. Vedi, da občudujemo tvoj igralski opus, ki je prežarjen z eno samo svobodo in večno mladeniško drznostjo.

Radi se spominjamo tvojih vselej markantnih filmskih vlog, še zlasti Veselice iz leta 1960, ki ti je prinesla puljsko areno. Tvoj eros nas je privlačil že v filmu Ples v dežju, posnetem leta 1961, predvajanem pa na srečo velikokrat, tako da so lahko vse generacije spoznale tvoj obraz in izraz. Moški magnetizem, ki ti je dan v bogati meri, se je izkazoval v filmih domače in tuje produkcije; posnel si šestintrideset filmov, devetnajst televizijskih dram in sedemnajst televizijskih serij s petdesetimi glavnimi vlogami! O tako pestrem delu lahko danes igralec le sanja in si ga želi.

Vemo, da si odslužil štipendijo v SNG Maribor, nato pa si do leta 1960 igral v SSG Trst. Tisti, ki jim je naklonjeno dolgo življenje, se še spominjajo postavnega mladeniča, ki je očaral tržaško publiko z vlogami: Giovanina v Primorskih zdrahah, Petra v Pohujšanju v dolini Šentflorjanski, Pietruccia v Ukročeni trmoglavki, Umberta v De Filippovi Filumeni Marturano, Razkolnikova  v Zločinu in kazni, Gowan Stevensa v W. Faulknerjevi drami Requiem za vlačugo – drugi poslušamo spomine in pričevanja, gledamo tvoje fotografije, vaju s Štefko, tebe s tržaškimi kolegi …  V tem času si bil tudi sodelavec mariborskega in tržaškega radia ter radijskega programa Val 202, tvoj nizki, karakterno zveneči glas lahko – na srečo še kdaj ujamemo ob poslušanju arhivskih posnetkov.

Od nekdaj si neumoren iskalec svobode, za nekoga morda nikoli do kraja odrasel fant, ki rad zavije s poti, da bi užil še kaj novega. Hvala, da si tak! Le tebi podobni iskalci svobode lahko premikajo meje. Tako si kot dramski igralec s svojimi somišljeniki preporodil slovensko gledališče. Nove izrazne oblike igre in gledališča si našel v Eksperimentalnem gledališču/Gledališkem ateljeju v letih 1955–67, nato na Odru 57 od 1957–64 in v Eksperimentalnih skupinah v Ljubljani in SLG Celje. Torej, če prav računam, si bil šest let svobodni umetnik, predvsem filmski igralec, in nato od leta 1977 član SNG Drame Ljubljana, kjer si (na srečo!) igral tudi še po letu 1978, ko si se upokojil.

Moj spomin nate seže v to obdobje tvojega ustvarjanja. Spoznala sem te leta 1979, ko sem kot študentka nastopila z velikimi igralci Drame, vadili smo Shakespearovo komedijo Milo za dragoz nedavno pokojnim režiserjem Georgijem Parom. Igral si Bernardina in že na vajah je iz vse tvoje pojave kot vulkan šinila tvoja značilna sproščenost in eruptivna strast. Ne vem, zakaj se prav živo spominjam vaj in zakulisnega življenja, vse je vrelo in vse je bilo obarvano z močnim nabojem vseh sodelujočih, saj je bilo to obdobje Drame posebej uspešno in optimistična energija se je razcvetela tudi na hodnikih, v bifeju, za odrom … Potem te vidim kot Cirila v Kohoutovi Marija se bori z angeli, dramo jerežiral vedno elegantni in gledališču predani Dušan Mlakar, glavno vlogo pa je igrala tvoja Štefanija. Izza odra si občudujoče opazoval svojo nekdanjo ženo in ji zelo rad prav po fantovsko ponagajal ter ji tako na svojstven način vsak dan znova dvoril. Ona pa je sramežljivo umikala pogled ali se blago nasmihala.

Prikažeš se mi tudi kot Filostrat v Shakespearovem Snu kresne noči v režiji Mileta Koruna, kjer si nas začetnike (Čušinovo, Samoborja, Šturbeja in mene) bodril ter navijal za ‘tamlade’, kot si nas klical. Pozdravljal si nas z vnemo, z zmagovito pestjo v znak zmage, kar ni naključje, saj si bil komaj štirinajstleten že aktivist OF in sodelavec NOB. Tvoja pest in smejoči vzklik: »Dajmo, tamladi!« pa znak želje po svobodi, večni mladosti in neuklonljivosti.

Ne vem, zakaj se spominjam tudi tvojega nenadnega vzklika:»Lovro! Lovro!«Danes s pomočjo spletnih podatkov vidim, da je bilo tako ime tvojemu očetu. Nobene hipoteze ne potegnem iz tega, le vidim tvoje žgoče oči in upornost, ko si zakričal: »Lovro!«in spet sta se v raskav glas vpletli tvoji značilni značajski potezi: nagajivost in drznost. Oče bi bil gotovo ponosen na tvoje igralske dosežke, čeprav zasledim, da se s tvojo odločitvijo, da postaneš igralec, ni strinjal. Morda od tod tvoja nenehna vseživljenjska uporniška drža? Torej je v življenju dobro, da nam ne gre vse gladko, bi te vprašala, pa vem, da bi se le na široko zasmejal, češ, življenje je treba polno živeti in ga uživati!

Vedno sem se tudi spraševala, zakaj te je takrat ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja tu in tam kdo zafrkljivo klical Omer Paša, saj kaj skupnega z vojaškim poveljnikom otomanskih bojnih enot nisem našla. Seveda, posnel si francosko-zahodnonemško-avstrijsko nadaljevanko Omer Paša! Morda je šlo za kanček zavisti, saj nisem našla vzporednic  med njegovo kruto vojaško bojevitostjo in tvojim človekoljubjem. Res pa je, da si v naš prostor gotovo prinesel možatost in samo tebi lasten gon po svobodi.

Ostani sam sebi zvest še na mnoga leta, dragi Miha! Tvoji kolegi, prijatelji, občudovalci – člani in zlasti članice Združenja dramskih umetnikov Slovenije te spoštujemo in cenimo ter ti voščimo vse najboljše!

 

Saša Pavček, v imenu Združenja dramskih umetnikov Slovenije

V Ljubljani, 20. 5. 2018

 

foto: vir  Voranc Vogel Delo