Poslovila je se je naša ljuba članica in prijateljica Iva Zupančič

“…Ljubit ali rad imet to največje kar imamo, življenje. To, da nam je bilo dano…”

V starosti 86 let je umrla dramska igralka Iva Zupančič. V svoji karieri je nanizala več kot 140 vlog iz slovenske in svetovne dramatike, klasike in moderne. Za svoje delo je prejela več nagrad, leta 1997 tudi Borštnikov prstan za življenjsko delo. Iva Zupančič se je rodila 23. januarja 1931 v Šmavru pri Trebnjem. Med vojno je zbirala sanitarni material za partizane in bila kurirka. Med letoma 1951 in 1962 je bila angažirana v Mestnem gledališču ljubljanskem, medtem je leta 1960 diplomirala na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Iz knjige Nočni pogovori (Knjižnica MGL):

Se kdaj prepustite nostalgiji?

Ne. Ker živim ta trenutek in sploh imam premalo časa zaenkrat, da bi. Zdaj sem se morala usmerjat malo nazaj, prav ob tem Borštnikovem prstanu, ker so me spraševali o tem. Drugače pa moram reči, da sem bila presenečena nad kakšnimi kritikami, ki sem jih zdaj prvič prebrala. Recimo po dvajsetih letih ali pa tridesetih, štiridesetih.

Vaša ustvarjalna pot se ni ustavila. Delate in ustvarjate in ne zavračate dela…

Veste kaj, na Slovenskem se več ne dela toliko, kot se je včasih, ko so teatri imeli tudi po petnajst premier. A za igralke mojih let, ni dela na pretek. In ni, da bi si lahko izmišljal. Če je nekdo nekdaj zaupal eno dobro delo, moraš vedet, da moraš vzet tudi drugo, manj pomembno delo. In pravzaprav nikoli pri nas ne veš kam bo šla pot. Tudi, če imaš predlogo ali vlogo, ti ne veš kam bo peljal režiser. Ker režiser pravzaprav izbere tekst, izbere skupino, izbere tebe in moraš mu tudi zaupat, da on to vodi. Saj znotraj vloge imaš že ti svobodo, da lahko delaš, če so dobri režiserji. Veste, zakaj ne smeš? Recimo včasih sem jaz to na televiziji naredila in potem so me kar odpisali. Ker pri nas ne samo, da te pozabijo, ampak tudi nočejo. »Dobro, ona se izmišlja, izbira ali ne ve kaj hoče.« Tako. Dobila sem vlogo v Koreodrami pri Damirju Freyu. Delali bomo Gertrudo Stein. To je tako zanimivo, tako velik izziv, da je vredno mojega življenja, mojega bivanja. In zdaj, če poznam delo režiserja, jasno, da ne bom rekla ne. Včasih sem rekla ne, zato ker sem se ustrašila kakšne stvari. Ampak to, si pa zdaj rečem, ne smem več pocet…

In vaš življenjski moto…

Ljubit ali rad imet to največje kar imamo, življenje. To, da nam je bilo dano.