Vinko Möderndorfer, PREKARNOST IN JAZ

Prvič objavljeno na: Skozi oči prekariata, Ljubljana, 3. 9. 2018

Med prekarcem in tako imenovanim svobodnjakom (nekoč: svobodnim umetnikom, delavcem v kultur itd.) naj bi bila meja povsem jasna. Svobodnjak naj bi živel na svobodi, izbiral projekte, vodil svoj ritem in zajemal z veliko žlico, prekarec pa spajal konec s koncem, ker je bodisi v položaju, kjer druge poti dejansko ni, ali pa, ga je v to (da druge poti ni, namreč) uspela prepričati družba. No, vsaj slednja opredelitev drži docela. Prva pa le v določenem delu. Če človek dela v informatiki, potem slej ko prej ustreza navedeni opredelitvi svobodnjaka. Če živi in dela v kulturi, so meje veliko bolj zabrisane in manj jasne, teren pa precej spolzek. Kar pomeni, da se iz ene situacije hitro – v vsega nekaj korakih – znajde v drugi.

Sam na prehodu med prekarnostjo in svobodnjaštvom živim vse življenje. Že štiri desetletja sem sam svoj gospodar, delodajalec, upravljalec, sam sebi iščem delo, sam sebi sem promotor in hkrati reklamni agent. V začetku, do osemindvajsetega leta, mi je država plačevala prispevke za pokojnino, potem pa sem si jih plačeval sam. Kolikor sem v različnih obdobjih  mogel in zmogel. Težave prekarcev v kulturi zato zelo dobro poznam. Iz prve roke vem, kako je bilo prekarstvo videti včasih in kako je videti danes. Čeprav je bilo, roko na srce, svobodnjaštvo v kulturi že znotraj osemdesetih in devetdesetih v marsičem podobno današnji prekarnosti, nam je šlo tistim, ki smo delali izven inštitucij, vsekakor bolje, kot nam gre danes. Honorarji so bili višji. Če si dobro delal, so te spet najeli. Spet si dobil delo …

Ko kakovost povsod nadomesti število

Najočitnejša razlika med nekdanjim in sedanjim odnosom do dela je kakovost. Nekoč je bila kakovost ključni kriterij, danes pa sploh ni več pomembna. Pomembna je le še produkcija. Nov družbeno ekonomski red ne temelji na kvalitetnem delu, ampak na količini, na pretoku, na množični ponudbi, na vedno novih in mladih obrazih … Celo človek, delavec, je postal razčlovečen artikel. Pa ne samo to, da dobro opravljeno delo ni pomembno, tudi ljudi, ki bi na vodstvenih položajih vedeli in znali prepoznati ter ceniti dobro delo, ni več.

Vrednote so porušene. Z njimi pa tudi profesionalnost. Profesionalnost je zamenjala pridnost in vdanost. Kar je bil tudi namen novega sveta, ki naj bi vodil v četrto industrijsko revolucijo. Kreativno delo ni nič vredno, na mesto kreativne izvirnosti je stopila trgovina, niti ne trgovina, pač pa čisto navadno krošnjarstvo. Skratka: spremenil se je čas. Tisti, ki prodajajo, so bolj pomembni kot tisti, ki ustvarjajo.

Žal je tako tudi v kulturi in umetnosti. Vsi znajo vse. Igralci režirajo, režiserji tudi igrajo. Pisatelj je vsak, ki vsaj malo obvlada wordov program. Filmska umetnost ni več umetnost, pač pa tekmovanje v gledanosti in všečnosti. Kulturne ustanove lahko vodijo ekonomisti, prijatelji političnih prijateljev, konvertiti, falirani ustvarjalci, podrepniki, ponavljalci, uradniki, ki so imeli nekoč abonma in je to dovolj velika referenca za vodenje kulture ustanove … In še in še in še. Vsak lahko počne vse. Vsak vse zna. Vsak lahko in mora opravljati več služb, več poklicev, in za nobenega ni potrebno posebno znanje, vsega se lahko priučiš, važna je raznolikost, važna je forma, časopisni trači so pomembnejši od strokovne kritike – ki se v takšnih razmerah itak ni mogla in se tudi ni smela razviti. Vsi znajo vse in nihče ne zna nič.

V čem je torej podobnost in v čem je razlika med delom zunaj kulturnih institucij nekoč in danes?

Tako kot nekoč, si moratudi danes ustvarjalec, ki ni zaposlen v nobeni institucijisam organizirati delo. Plačan je glede na projekt, glede na angažma, ki traja dva, mogoče tri mesece. Neprestano je na cesti in pred vrati kulturnih ustanov. Krepko drugačno kot nekoč pa je danes vrednotenje dela. Predvsem pa so prekarni delavci v kulturi, tako nekoč kot danes, v primerjavi z zaposlenimi vedno v slabšem položaju. Za enako delo so bili tudi nekoč slabše plačani od kolegov, ki so bili zaposleni. Vendar ne tako slabo kot so slabo plačani danes. Znotraj institucije, v kateri delajo, nimajo nobenih pravic, samo dolžnosti. Pogodbe, ki jih ob začetku dela podpišejo, so sestavljene škandalozno, zgolj v korist ustanov, ki jih najemajo. Vse prispevke in dajatve si plačujemo sami. Ko se od bruto honorarja odbije vse dajatve in se potem neto honorar, ki ostane, porazdeli tudi na tiste mesece, ko ni dela, ko prekarec v kulturi in umetnosti samopromotivno teka naokoli razno raznih direktorjev in se bori, včasih mora prav ponižno klečeplaziti za delo, je njegov mesečni dohodek, kakorkoli obrneš, manjši od mini-mini-minimalne plače. Sodelavci, ki so zaposleni v instituciji, ki te najame kot prekarca, so za enako delo plačani tudi desetkrat več. Če ima prekarec (ali svobodnjakv kulturi)srečo in je za svoje delo nagrajen, morda celo z nagrado nacionalnega pomena, se mu ta pri plačilu za njegovo delo sploh ne pozna, še manj v višini honorarja pri naslednjem projektu. Tisti pa, ki so zaposleni, zaradi nagrade, ki so jo dobili, vstopijo celo v višji plačilni razred, s tem so tudi njihovi prispevki večji. In na koncu bodo imeli tudi višjo pokojnino.

V daj/dam družbenem sistemu so prekarci na slabšem, kot na primer tisti, ki imajo položaj v kakšni drugi kulturni instituciji in jih sorodna institucija najame za delo. Konkretno: ustvarjalec, ki hkrati tudi vodi določeno institucijo, bo v sorodni instituciji veliko lažje dobil delo, saj tisti, ki ga najame, upa na recipročnost (daj/dam). Jaz te najamem, jaz ti dam delo, ti boš pa meni dal delo. Meni ali mojim bližnjim. Ali pa mi boš že kako vrnil, saj si v že kakšni komisiji, odboru itd. Prekarec, ki je zgolj na trgu, nima česa ponuditi svojemu delodajalcu. To se dogaja. Temu bi se najbrž reklo korupcija, ki pa je v umetnosti in kulturi težje dokazljiva in izmerljiva. No, pa da ne bo pomote, tudi v socializmu je bilo tako.

Sam v vseh desetletjih svojega dela nisem bil na bolniški. In tu se kaže zabris meje med prekarnostjo in svobodnjaštvom v kulturi. Prekarec v času bolezni ne more opravljati svojega dela, ne more se ponujati okoli, ne more si organizirati dela in tako v času bolezni ostaja brez kakršnihkoli dohodkov. Moja izkušnja pa je enaka. Zaposleni kolegi so lahko bolni, lahko se pozdravijo, lahko se ponovno prehladijo, gredo spet na bolniško, pa vseeno dobijo mesečni dohodek.

Imam prijatelja, prekraca, ki ima raka. Med zdravljenjem seveda ne more ustvarjati, zato je brez kakršnihkoli dohodkov. Ne glede na to, da je ogromno naredil, da je dal kulturi našega naroda največ, kar je zmogel, se vlada tega naroda požvižga na njegovo minulo delo in ga v najhujših trenutkih bolezni pušča na cedilu. Zato se prekarci trudijo, da ne bi bili nikoli bolni.

Tudi na oddih gredo prekarci zelo reko. Če si dopust privoščijo, kljub temu, da je neplačan, si ga privoščijo z veliko mero slabe vesti, kerne delajo, ker samo zapravljajo. Prekarec nima plačanega dopusta, niti plačanih prostih dni, niti praznikov … nič mu ne pripada, on mora samo dajati, dajati in se razdajati po najnižji mogoči ceni.

Ker prekarci niso v rednem delovnem razmerju, tudi niso kreditno sposobni. Kar je podobno tudi pri tistemu delu samozaposlenih v kulturi, ki bi jih nekateri radi proglasili za svobodnjake. Zaradi tega ne moremo dobiti kredita ne za stanovanje ne za avtomobil, ki bi ga pri svojem delu nujno potrebovali, saj zaposlitve iščemo po vsej širni državi Sloveniji. Naš delovni prostor je vsepovsod (in nikjer).

Prekarci si težko privoščijo tudi družino. Če pa jim biološka nuja in želja vseeno ne dasta miru, družine prekarcev hitro razpadejo, saj je delavnik prekarca brez počitka, brez časa za družino, brez določenih delovnih ur. Če dela in ko dela, si ne more vzeti dopusta, bolniške, ker ti je na primer zbolel otrok, otroka ne more ob določeni uri iti iskat v vrtec, saj ga bo delodajalec grdo gledal in te naslednjič ne bo več zaposlil in še in še bi lahko našteval.

Doktrina kapitalizma nove dobe

Prekarci v kulturi so – kot je iz povedanega jasno – zelo slabo plačana delovna sila brez pravic, zgolj z dolžnostmi. In če prekarec dobro dela, ni njegovo dobro delo zato nič višje ovrednoteno. Prekarec je zamenljiv in prepuščen dobri ali slabi volji voditeljev kulturnih ustanov. Če se bori za svoje pravice, ga pač naslednjič ne angažirajo več, »saj povzroča težave, je tečen in neprijeten … Vzemimo raje drugega prekarca, čeprav je slabši, je pa prijazen in še cenejši«.

Gorje mladim prekarcem v kulturi! Še huje kot njim pa je starejšim prekarcem. Ko si malo čez štirideset, že nisi več zanimiv. Ko si čez petdeset, si absolutno odveč, ne glede na življenjske izkušnje in znanje, ki se je z leti poštenega dela gotovo oplemenitilo. Tega nihče ne vidi. Oziroma to sploh ni pomembno. Kot smo rekli, dobro delo ni važno. Nihče ga ne ceni. V tem smo Slovenci prvi na svetu. Z lahkoto in z užitkom pozabimo, da je nekdo nekoč dobro delal, veliko naredil … Od brutalnega kapitalizma nove industrijske revolucije smo pobrali in udomačili najhujše doktrine. Z lastnimi ljudmi delamo brezobzirno. Zavržemo jih kot predmete in si nabavimo druge, lepše, novejše … To nas bo, v to sem prepričan, kot kulturni narod ugonobilo in izbrisalo z obličja Evrope.

Hujši od vsega v prekarnosti so psihološki pritiski, ki jih vsakodnevno čutijo ljudje. Zdravniki bi znali povedati, kakšne zdravstvene težave pestijo dolgoletne prekarce. Depresije vseh vrst. Izčrpanost. Izgorelost. Večni strah in negotovost. Nespečnost. Vsakodnevna ponižanja, ko ustanove ne odgovarjajo na tvoje prošnje, na tvoje ponudbe, ti vzbujajo občutek brezpravnosti, drugorazrednosti. Občutek večnih krivic, zoper katere se ne moreš boriti. In še in še.

V še hujšem položaju pa so znotraj prekarnosti ženske. V prekarnih poklicih so izrazito na slabšem. Deležne so večjega šikaniranja, tudi s strani žensk šefic, kjer ni nikakršne solidarnosti zaradi istega spola. Ženske kot šeficein voditeljiceso seveda lahko enako in bolj sposobne od moških kolegov, vendar so tudi enako in bolj brezobzirne. Tudi do svojega spola.

Živimo v družbi, ki ima enakopravnost spolov še vedno zgolj na jeziku. Gorje prekarkam. Tudi zanje ni milosti.

Zanimivo je tudi precej pogosto dejstvo (govorim o področju kulture), da veliko prej dobi redno zaposlitev tisti, ki je že bil v redni službi, ki je že bil na položaju. Kot ilustrativni primer povzemam dve zgodbi.

Zgodilo se je, da je oseba zaradi konfliktov v ustanovi sama dala odpoved. Postala je prekarec. Ko sem jo srečal, sem iskreno sočustvoval z njo in jo poskušal kot star in okorel svobodnjak potolažiti, mi je zabrusila: »Pa kaj misliš, da bom ostal/la na cesti!?«In res se je v manj kot tednu dni od najinega pogovora za to osebo našla redna služba. Seveda ji privoščim. Nobenemu ne privoščim svobodnega, prekarnega statusa.

Brez pretiravanja lahko ugotovimo, da so redne in varne službe v naši državi rezervirane samo za nekatere.

Še en primer: Na javni razpis neke kulturne ustanove se je javilo kar nekaj primernih kandidatov (prekarcev), državni uradnik, ki je urejal to področje, je zavrnjenemu prekarcu rekel: »Veste, smo morali poskrbeti za … (ime in priimek), saj je bil/la res že predolgo na prejšnjem delovnem mestu in se je, logično kajne, naveličal/la in potrebuje prevetritev.« Politiki vedno poskrbijo za svoje ljudi, da ne postanejo prekarci. Za nekatere so celo odpirali delovna mesta, čeprav jih ni bilo, samo da njihovi znanci ali prijatelji ne bi postali prekarci. Ja, to je krivično. Če se to dogaja v kulturi, kaj je šele drugod – na ministrstvih, v javni upravi, kjer kadri kolobarijo in nekateri kljub svoji nesposobnosti nikoli ne postanejo prekarci. Da ne govorim, kako je v privatnem sektorju, kjer nepravilnosti in krivic niti ne moreš niti ne smeš očitati.

Odsotnost empatije pri redno zaposlenih

Največji problem pri obravnavi prekarstva v naši družbi je odsotnost solidarnosti, empatije, če hočete, pri tistih, ki niso prekarci. Prekarec lahko za izboljšanje svojega položaja stori zelo malo. Strah, da ga bodo odpustili, da bodo prekinili z njim že tako bedno prekarno pogodbo, je prehud, da bi se drznil upreti, se postaviti za boljši položaj svojega dela in delovnih pogojev, za boljše plačilo in podobno. Pri eventualnem uporu ne more računati na solidarnost drugih prekarcev, saj jih stiska za vrat enako neugoden položaj. Lahko pa bi za popravo krivic več naredili tisti, ki niso prekarci in ki s svoje varne pozicije (redne službe) vsak dan opazujejo, kaj se dogaja kolegom prekarcem – ki so celo njihovi sošolci, znanci, iz iste branže, a žal niso imeli sreče (ali ustreznih povezav) in so ostali zunaj zaposlitvenega sistema.

V kulturnih ustanovah (ki jih najbolje poznam) so tisti, ki so varno zaposleni, zelo dobro seznanjeni s položajem kolegov, ki so na pogodbah. Zelo natančno vedo, koliko so plačani, vedo, kaj vse morajo početi in kaj vse se za bedno plačilo in brez kakršnekoli socialne varnosti zahteva od njih … Redno zaposleni se po vogalih in bližnjih bifejih celo zgražajo, položaj prekarcev se jim zdi krivičen, sramoten in kar je še podobnih besed … skratka sočustvujejo, vendar vedno vse ostane pri besedah. Žal se še nikoli ni zgodilo, da bi zaposleni stopili skupaj, kolektivno zastavili svojo besedo, svojo reputacijo in ugled, se postavili v bran krivicam prekarnega dela in zahtevali izboljšanje pogojev dela izkoriščanih kolegov.

Prav v kulturnih ustanovah bi lahko že zgolj s solidarnostjo dosegli, da kolegi prekarci ne bi bili tako zelo izkoriščani in brezpravni. Direktorji bi ob takšnem kolektivnem protestu morali popustiti, in tudi bi popustili, saj v veliki meri sploh ne gre za pomanjkanje denarja, pač pa zgolj za obvladovanje, za pritisk in ustrahovanje, za ubogljivost in servilnost, za maksimalno izkoriščanje, kar lahko vladajoči z nenormalnimi pogodbenimi pogoji dosežejo pri prekarcih. Upravniki, direktorji so na ta način tudi bolj varni,saj jim prekarni delavec ne more nič, ne prihaja z njimi v konflikt, ne more se pritožiti in reagirati, če se mu zdi, da je kaj narobe, saj znotraj ustanove nima nobene besede; zato bi imeli oblastniki, direktorji in upravniki pod sabonajraje same prekarce, ki v ničemer ne morejo ogroziti njihovega položaja. Od tod tudi ideja, da bi morali biti v vseh slovenskih gledališčih zaposleni zgolj prekarci. Tako bi direktorji lahko še bolj samovoljno in nemoteno vladali.

Najhuje od vsega pa je, in to je res svojevrsten absurd, ko se zgodi, da nekdo, ki je bil dolga leta prekarec, postane direktor ali umetniški vodja. Sicer s petletnim mandatom, vendar z vsemi pooblastili pri angažiranju novih sodelavcev in delavcev. Glej ga zlomka, neverjetno je, kako hitro ljudje pozabijo, da so bili nekoč prekarci in začnejo delati točno tako, kot hoče oblast, kot hoče tisti, ki jih je postavil na petletni mandat. Tega ne bom nikoli razumel. Takšni ljudje bi se morali prvi spomniti, kako je bilo, ko zaradi svobodnjaštva (prekarstva) niso mogli dobiti bančnega kredita, kako so bili mesece brez dela in podobno. Vendar v želji, da bi bili pridniin bi ugajali oblasti in morda tako dobili še en petletni mandat, tlačijo ljudi navzdol in so velikokrat še hujši, kot so bili nekdanji šefi z njimi.

Človeška natura je velika skrivnost. Človek je sebično bitje. In moderni sužnjelastniški kapitalizem to zelo uspešno izkorišča. Deluje na principu strahu, ustrahovanja, da boš nekoč lačen, brezpraven, na cesti, star in bolan, da kljub svojemu dobremu delu ne boš mogel prehraniti sebe in svojih otrok – če seveda ne boš politično korekten in priden. Strah preprečuje, da bi se stvari spremenile. Brezbrižnost in odsotnost solidarnosti, skrajni vrtičkarski egoizem in kulturna pritlehnost tistih, ki so varno pospravljeni po službah, je žal pri Slovencih še hujša kot pri drugih narodih.

Kdo bo napravil spremembo?

Spremembe so nujne. Kdo jih lahko naredi? Seveda: politika. Politične stranke oziroma zmagovite vladne koalicije lahko v parlamentu spreminjajo zakone, jih popravljajo in na novo pišejo socialno podobo družbe. A kaj, ko so prav novodobne politične stranke tvorec takšnega sistema oziroma mu zvesto služijo, saj imajo od njega koristi. Koristi so tudi čisto praktične: sponzorska sredstva velikih korporacij, možnost trgovanja z glasovi, možnost konkretnega in posamičnega trgovanja in provizij, službe v javnem sektorju za sorodnike, prijatelje in še in še in še. Politične stranke služijo sebi in eliti, prekarnost, ki so si jo izmislili, zato da bi bili bogati še bogatejši, ljudje pa še bolj zasužnjeni in prestrašeni, je voda na njihov mlin in zaman je pričakovati, da bodo kaj storili.

Pa seveda ne gre samo za koristi, ki jih imajo vladajoči od prekarskega dela, gre tudi za sebično miselnost, ki se je v minulih tridesetih letih udomačila v naši ljubi deželi.  Ob Prešernovi proslavi me je kot predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada na sprejemu za nagrajene umetnike predsednik vlade Miro Cerar nagovoril z naslednjimi besedami: »Gospod Möderndorfer, pa saj vi dobro živite!«S tem je namignil, da so moja opozorila oblásti, da se slovenskim ustvarjalcem in umetnikom v državi z veliko gospodarsko rastjo godi zelo zelo slabo … neprimerna, saj vendar dobro živim in naj se ne pritožujem v imenu drugih. Mimogrede, kot svobodnjak sem dobil od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije odmero in izračun svoje bodoče pokojnine, ki znaša: 237,38 evra.

Namig zdaj že nekdanjega prvega ministra (in novega ministra za zunanje zadeve), naj ne jamram za druge, saj dobro živim, je nezaslišan. Kaže na popolno odsotnost občutka za ljudi, katerim naj bi vladal. »Če nisi lačen, kaj te briga, če so drugi.«Grozljivo. Še bolj grozljivo pa je, da je ta način razmišljanja ukoreninjen tudi v drugih političnih glavah, ki so po večini prišle na oblast naravnost iz dobro plačanih služb in niso nikoli občutile stisk brezpravnega prekarstva. Strašno je, če oblast razmišlja tako. In žal razmišlja.

Seveda pa vedno obstaja možnost drugačnega mišljenja. Vedno obstaja upanje za drugačno politiko in za drugačne politične stranke. Mislim, da je zdaj na potezi slovenska Levica, ki je ta trenutek na veliki preizkušnji. Bo znala ostati brezkompromisna in poštena? Zaenkrat nas še ni razočarala. Čeprav tudi Levica ne ve točno, kaj bi s kulturo in umetnostjo. Nekako jo pušča ob strani, kot da se ne bi čisto dobro zavedala pomembnosti umetnosti za duhovno preživetje slovenskega naroda.

Morda pa se lahko kaj zgodi. Morda bo prišlo do sprememb in poprave ponižujočih krivic tudi za množico prekarnih delavcev v kulturi in umetnosti. Sicer bomo morali, kot reče Martin Krpan, sami vzeti kij in mesarico v roke. Bomo videli …

 

 

slika: vir