Živel 1. maj!

Leta 1967 je v nabito telovadnico naše osnovne šole privihral okrogel moški v črni obleki in z metuljčkom, postal je na nekakšnem improviziranem odru in nekaj časa strmel v množico hihitajočih se in vreščečih otrok. Nato je zajel sapo in zapel z močnim zvonkim glasom, da smo v hipu ostrmeli in umolknili. Šipe na oknih so zavibrirale od njegove silne energije. Pevčev obraz se je neprestano spreminjal, izražal začudenje, veselje, melanholijo, zmagoslavje … Ko je zaključil z visokim vibratom, je nastala kristalna tišina. V tisto tišino je pevec in igralec, čigar slava je bila takrat na višku, zelo preprosto rekel: »Tole ja bila arija iz Seviljskega brivca, jaz pa sem Ladko Korošec. Otroci, v nedeljo sem po dolgem času obiskal domače v Zagorju ob Savi, pa mi je mama obupano rekla: »Ladko, a še zmeraj samo poješ pa špilaš, kdaj boš pa kaj delal?«

Lahko oprostimo preprostosti simpatične mame Korošec, malo težje pa se je sprijazniti, da umetniško delo še danes ni razumljeno kot delo vredno spoštovanja niti kot delo, ki je za celotno družbo  koristno in nujno. Morda bo anekdota Ladka Korošca, umetnika s tremi Prešernovimi nagradami, ki se je za svoj poklic izobraževal na Akademiji za glasbo in v dramski šoli ter je bil eden naših najvidnejših umetnikov, koga razsvetlila. Živel 1. maj!

Saša Pavček

foto: vir