Čestitamo letošnjim dobitnikom Severjevih nagrad!

Strokovna žirija za Severjeve nagrade, predsednica Nataša Barbara Gračner in članice Silva Čušin, Tea Rogelj, Diana Koloini in Zala Dobovšek, so po pregledu vseh predlogov iz lanske gledališke sezone izbrale letošnje nagrajence.

Nagrade Sklada Staneta Severja 2021 za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih prejmejo:

Marjuta Slamič,
dolgoletna članica novogoriškega umetniškega ansambla,
za vlogo Bogdane v komediji jerebika, štrudelj, ples pa še kaj Simone Semenič 

Uprizoritev je leta 2021 nastala v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slovenskega mladinskega gledališča, ki se precej razlikujeta v uprizoritvenih poetikah. V jerebiki so ustvarjalci obeh gledališč uspešno združili različne pristope do uprizarjanja; največja odlika predstave je tako užitek igranja, veselje do igre, ki ga vseskozi izžarevajo nastopajoči in se preliva v publikum. Zdi se, da je središče te razigranosti Marjuta Slamič v vlogi Bogdane, da je prav ona tista, ki vseskozi poganja dogajanje, mu daje takt in spodbuja radoživost. Vsega tega pa ne omogoča le dramaturška umeščenost lika, temveč predvsem pripravljenost interpretke za ansambelsko igro, njen občutek za soigralce ter seveda njena igralska prezenca. V vlogi farovške gospodinje je dar za naravno in detajlirano podajanje – tako tipičen za Marjutino igro pred kamero – nadgradila s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Pri tem je izkoristila vse prednosti izražanja v domačem, ajdovskem narečju. Marjuta Slamič je Bogdano oblikovala s toplino in pretanjenim razumevanjem »malega človeka«, zato ni presenetljivo, da gledalci takoj »kupimo« in vzljubimo to polnokrvno, tako rekoč kosmačevsko figuro.

foto: Peter Uhan

Blaž Setnikar,
član umetniškega ansambla Prešernovega gledališča Kranj za vlogo Osvalda Alvinga v uprizoritvi Strahovi Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbicein vlogo »Slehernika« v Škofjeloškem pasijonu Očeta Romualda/Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija

Vlogo Osvalda v uprizoritvi Strahovi Blaž Setnikar intenzivno izživi v skladu s svojo razdelano igralsko noto kot tudi izjemno usklajenostjo z idejo režijskega koncepta, ki to Ibsenovo dramo iz leta 1881 upodobi s preciznim posluhom za današnji trenutek. Sodobnost in aktualnost Setnikarjeve igre ni le v osebnostni kompleksnosti temveč predvsem v natančni odmerjenosti in uravnoteženosti med psihološkimi nasprotji. Najprej se vzpostavi kot boemsko nastopaški, prostodušen in razuzdan svobodomiselnostjo se upira vzdušju represivnega okolja, je strasten v svojih idejah, še bolj pa čutenju sveta. Ciničen, ironičen, mestoma otročji že od samega začetka odstira zametke svoje notranje neuravnoteženosti. Naraščajočo razrvanost kaže z nenadnimi izpadi, brezobzirnimi opazkami in objestnostjo (tudi kot neizbežnost pred večno otroškostjo), ki na koncu sežejo v ekscentričen fizičen napad. Setnikarjev Osvald je lik širokega spektra, v katerem se silovito prelivajo občutljive nianse življenja – poškodovano otroštvo, izgubljene iluzije, spodletela samorealizacija, predvsem pa nenehni beg pred stvarnostjo in hkrati neprestana želja po njenem nadzoru.

V dvojni vlogi Adama in Kristusa v uprizoritvi Škofjeloškega pasijona v režiji Jerneja Lorencija (PGK, 10. 9. 2020) se je Blaž Setnikar soočil s povsem drugačno nalogo, ki jo je odlično realiziral s svojo izvirno igralsko izraznostjo. Za razliko od psihološko kompleksnega razvoja individualca iz realistične drame mu je tu pripadla statična, malodane monolitna figura občečloveškega slehernika. A tudi to je s stapljanjem lika krivca, žrtve in obenem odrešenika razvil v svojevrstno kompleksnost. Začuden in obenem sprijaznjen s kruto usodo se je prepustil telesni in verbalni torturi, na kateri temelji uprizoritveni koncept, ne da bi se pri tem spremenil v trpni objekt kolesja zgodbe, zgodovine, mitologije. V svoji vlogi je vztrajal s prebujeno, v vsakem trenutku živo senzibilnostjo, v kateri se otroška naivnost meša s presvetljenostjo nekakšnega višjega uvida, potencialne svetosti. Navkljub pretežni pasivnosti svoje protagonistične vloge je s tem predstavljal gravitacijsko središče te silovite in zahtevne uprizoritve. 

foto: Jernej Čampelj

Skupinsko nagrado študentov dramske igre (AGRFT) Sklada Staneta Severja 2021 prejmejo Diana Kolenc, Maks Dakskobler in Nejc Jezernik za vloge v predstavi Noži v kurah Davida Harrowerja

Študentje Diana Kolenc, Maks Dakskobler in Nejc Jezernik so skozi poglobljeno in analitično branje drame Noži v kurah ustvarili zahtevno, večplastno in prepričljivo sliko zapletenih medčloveških odnosov.

Študentka Diana Kolenc je vlogo Mlade ženske, dninarke, oblikovala preprosto, pametno in predvsem točno ter s pravo mero tragičnosti in komičnosti. V svoji občutljivi igralski naravi vseskozi zajema iz harmoničnega razmerja med intuicijo in razumom. Pri gradnji Mlade ženske se ni prepuščala tokovom pretiranega podoživljanja, temveč se je zasidrala v problem eksistence in ga, kakor bi luščila čebulo, razstirala v občutljivi spekter človeške duše. Vlogo je utelesila v izjemnem spektru krhkosti, naivnosti, ljubezni in poguma. 

Študent Nejc Jezernik je kot Pony William, orač, ustvaril močno figuro manipulanta, ki neskrupulozno uporablja vsa sredstva, da si podredi svojo mlado ženo. Njegov lik je dinamična plast raznolikih stanj, ki jih iz prizora v prizor do potankosti plastično izrisuje. Še posebej si ga zapomnimo v končnem obračunu z mlinarjev, ko se skozi prikrito sovraštvo do Gilberta izriše njegova tragična usoda.

Študent Maks Dakskobler je Gilberta Horna, mlinarja, v začetnih prizorih oblikoval zadržano, skopo v govoru in do bolečine prodorno v pogledu, dokler se ne razkrije v vsej svoji nadutosti in dolgo nabirajočem se preziru do soljudi. Maks Draksler se je izostreno izognil govorni linearnosti in inteligentno posegel v karakterizacijo. Njegov lik je zaznamovan s temno bolečino, ki ga ne zapusti niti za sekundo in jo ves čas kakor senco nosi s seboj. 

foto: Luka Jereb

Nagrado za igralsko stvaritev v slovenskem ljubiteljskem gledališču prejme 

Bojan Trampuš, član Loškega odra Škofja Loka,
za vlogo Saše v uprizoritvi Antigona v New Yorku Janusza Glowackega 

Bojan Trampuš se kot Saša – oblikoval ga je leta 2020 – s pretanjenim občutkom odziva tako na resnični položaj kot na akcije in reakcije svojih soigralcev, pa naj gre za telesno ali duševno prezenco. Bojan se je naselil v lik do te mere, da tako gledalci kot soigralci dihajo skupaj z njim. In ravno to je največja kvaliteta Trampuša v vlogi Saše: na račun svoje igralske kreacije nikoli ne jemlje moči ali pozornosti soigralcema, nasprotno, z njima se prepleta in dopolnjuje. Vlogo newyorškega brezdomca ustvari z navidezno lahkotnostjo, čeprav jo poganja izjemno natančna in premišljena notranja razčlenjenost zapletenih psiholoških stanj. Skupaj s soigralci je dosleden v nepredvidljivosti, predvsem pa spretno odmerja in lovi občutljivo ravnovesje komičnega in tragičnega.

foto: Matic Ritonja

Združenje dramskih umetnikov Slovenije kot soustanovitelj Sklada Staneta Severja čestita vsem nagrajencem.