ČESTITKE NAGRAJENCEM SKLADA STANETA SEVERJA

Nagradi sklada Staneta Severja 2020 za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih prejmeta:

Jette Ostan Vejrup
članica igralskega ansambla MGL

Igralska prisotnost Jette Ostan Vejrup korenito zaznamuje slovenski gledališki prostor, vanj vnaša interpretativno nepredvidljivost, kompleksnost in širino. Njeno odrsko pojavo odlikujejo popolna navzočnost, samorefleksija in specifična, samosvoja performativna drža. Jette Ostan Vejrup vlogam vnaša polnokrvnost in mesenost, izhajajoči iz trdnega igralskega razmisleka in samospraševanja, kot da gre za nenehen vitalni boj med navdihom in dvomom, poznanim in tveganim, domačim in  tujim. Kot igralka načelno stremi k preseganju pričakovane sporočilnosti, ki naj se vedno enakovredno izvaja tako na ravni govorice besed kot telesa. V tem je pogosto nekako dražljivo neujemljiva in z namenom obojestranskega raziskovanja občinstvu zmuzljiva, nadvse ranljiva, a hkrati metodično distancirana. Je igralka s stališčem, tako na odru kot izven njega, z natančnim posluhom za umetniška in družbeno kritična vprašanja. 

V obdobju zadnjih dveh let je v Mestnem gledališču ljubljanskem odigrala štiri izrazito raznolike vloge, v katerih je s svojimi bogatimi igralskimi registri vstopala v svet antične tragedije, elitne politike, socialne realnosti in spektakla. 

Markantno, silovito in brezkompromisno je upodobila Klitajmestro v Nesrečnem rodu (r. Ivana Djilas), lik je tankočutno ustvarila na stičišču antičnega in sodobnega, starogrške principe je vrhunsko vnesla v tukajšnjost in zdajšnost, s tem pa izrazila izjemno kompleksnost notranjih bojev,  ambivalence ljubezni in sovraštva ter samodržnosti neizprosnih dejanj. Psihološko čvrsto razdelana vloga je v njeni interpretaciji poleg izhodiščne vsebine razprla še niz skrajno pomembnih političnih vprašanj o preigravanju javnega in zasebnega, predvsem pa je – tudi na račun lastne ozaveščenosti – opolnomočila ključna vprašanja o položaju žensk v današnjem svetu; njihovih potencialih, a tudi nenehnih ovirah, in ukleščenosti v stereotipe, ki jih sproti, a z dostojanstvom prezira.  

Premislek, kako intimno in zasebno vzporejati s svojo izpostavljeno javno podobo, je sledil tudi njeni vlogi Gospe Imelde v uprizoritvi Taka sem kot vi, rada imam jabolka (r. Boris Ostan), ki temelji na polfiktivni upodobitvi resničnih treh prvih dam. Jette Ostan Vejrup je harmonično v lik  zasejala tako cinizem in patološki narcisizem kot tudi diplomatsko eleganco in priljudnost. Z vlogo je jasno začrtala idejo o »politiki kot igri« in nenehnem nastopanju, hkrati pa še skozi medij gledališča natančno razčlenila mnogotere vloge, ki jih igramo; na eni strani je osvetlila pogosto zapostavljene prve dame, a hkrati z isto gesto že razkrila vso njihovo morebitno okrutnost, aroganco in prezir do neelitnega sveta.  

V omnibusu Sedem dni (r. Žiga Divjak) Jette Ostan Vejrup preide na popolnoma drugačen izvedbeni teren, igra mamo, sestro in uslužbenko, skratka like, vzete in surovo vsakdanjega sveta, ki se soočajo s povsem prizemljenimi težavami in stiskami. V predstavi je briljantno prebrala in utelesila duha trenutne družbene realnosti, svoje vloge je obložila z izjemno senzibilnostjo, ki jo je umestila v funkcijo večopravilne mame, zaskrbljene sestre, ki jo zlomi občutek minljivosti in morebiten nesmisel sveta, in tajnice na robu živčnega zloma zaradi prezasedenosti in pregorelosti. Vsaka njena vloga je precizno premišljena in s tem nepopisno verjetna, bližnja in polna potenciala za identificiranje z njo. 

Kako močno povedna in učinkovita je njena raba glasu in kako globoko lahko zareže v gledalca že zgolj z neverbalno prisotnostjo na odru, je potrdila v znanstvenem kabaretu 2020 (r. Ivica Buljan), kjer se je njena izrazna širina pokazala z elementi igre, plesa in petja. Najbolj izstopajoča je bila v prizoru petja pesmi o zapuščanju doma in kot nema brezdomka, ki jo turbokapitalizem in neoliberalizem z lahkoto prezreta. Zdi se, da je prostor kontrastov tista linija, v kateri Jette Ostan Vejrup pogosto išče in najde svojo lego izjavljanja – ravno zato, ker zlitje kontrastov vedno zahteva  razmislek, občutljivost, raziskovanje, sistematičnost in nepredvidljivost.   

Vladimir Vlaškalić
član igralskega ansambla Drame SNG Maribor

Vladimir Vlaškalić je igralska zverina. Pretrese te z neverjetno neobrzdano energijo, silovit pa je tudi v tišinah in obvladani umirjenosti, pa celo, ko se umakne v ozadje. Z izjemno odrsko prezenco zmore prežariti celoto neke uprizoritve, ji zagotoviti pravi naboj in vanj potegniti ves ansambel. Živo navzoč in izrazno bogat je tudi, ko je samo eden iz kolektiva, tudi če je samo sekundant, ki svojo vlogo uresničuje s poglobitvijo pozornosti na doživetje drugega. S svojim izvirnim igralskim habitusom se zmore ustvarjalno soočiti s široko paleto raznovrstnih vsebin in izraznih načinov, avtentično se znajde v različnih uprizoritvenih estetikah, obenem se z lahkoto vživi v like ali vsebine različnih vrst in žanrov. Ob tem pa vselej ostaja tudi sam svoj, prežet z nečim nikoli do kraja razložljivim, tudi skrivnostnim, kar je lastno samo njemu, a se vendar daje drugim. Njegov dosedanji igralski opus je zaznamovan z nizom zelo različnih kreacij, ki segajo od performativnega nastopa do karakternih in komičnih likov. Čeprav se iz vloge v vlogo spreminja, s svojim osebno osmišljenim pristopom tudi povezuje raznorodne igralske izkušnje in jih nadgrajuje v nikoli dokončano sintezo. Tako je v njegovih kreacijah karakternih likov različnih provenienc vselej tudi nekaj performativnega ali ludičnega, z budno igralsko zavestjo jim dodaja lasten komentar, ki pa nikoli ni zaseben, še manj deklarativen. Z njim na odru diha življenje, odprto in izpostavljeno impulzom besedila, režijskih komentarjev, soigralcev in lastne domišljije. Lahko je divji, včasih tudi do norosti, a vselej občutljiv; njegov mir je navidezen, saj v njem utripa navzočnost resničnega življenja. Nekje v ozadju, tiho, a vendar ne zakrito, nevsiljivo, a vendar opazno, kot blag poudarek, ki ga sprejmeš, samo če želiš, pa je zmeraj poezija.

Svojo kariero je dolgo gradil kot igralski nomad. Delal je v malodane vseh slovenskih gledališčih, pa tudi na neodvisnih prizoriščih, na filmu in televiziji. V zadnjem desetletju se je ustalil v mariborski Drami, kjer se je razvil v nosilca repertoarja, nepogrešljivega sodelavca kolegom in gostujočim umetnikom. V zadnjih letih je ustvaril niz odličnih vlog, med katerimi so tudi tri iz zadnjih dveh let. V svoji različnosti te tri vloge pričajo o širini igralske umetnosti Vladimirja Vlaškalića.

Kot pastor John Halle v uprizoritvi Millerjevega Lova na čarovnice v režiji Janusza Kice  (premiera 26. aprila 2019) je prepričljivo izpeljal vlogo izvrševalca zakona, ki se iz brezkompromisnega zastopnika sistema prelomi v zavest o njegovi izprijenosti. V soočenju z zavestjo o lastnem deležu v izbruhu zla, ki ga ne more več zaustaviti, je bil boleče pretresljiv in obvladan obenem, silovit v svoji boleči nemoči.

Kot Andraž v uprizoritvi poetične drame Daneta Zajca Grmače v režiji Nine Rajić Kranjac (premiera 29. septembra 2019) se je izvrstno vklopil v mladi ansambel pod taktirko mlade režiserke – uprizoritev je bila sprejeta kot prepričljiv, malodane manifestativen nastop najmlajše generacije gledaliških ustvarjalcev, v katerem pa je zreli Vladimir Vlaškalić odigral odločilno, tudi povezovalno vlogo. Ustvaril je kompleksen lik, v katerem se mešajo grobost, potuhnjenost, kmetavzarstvo in nekakšna srhljiva milina. Obenem pa je predstavi, ki kombinira najrazličnejše uprizoritvena postopke, iz hiperrealizma prehaja v nadrealizem in vseh omejitev osvobojeno teatralnost, iz zavezanosti poeziji v komentar in distanciranje, iz iluzionistične prevzetosti v hladno zavest o umetno ustvarjenem, zagotovil središčni fokus in jo na koncu povedel v vsega balasta očiščeno poezijo – tisto poezijo, v kateri se človek brezkompromisno sooči sam s sabo.

Povsem drugačen je bil kot Arnolf v uprizoritvi Molièrove Šole za žene v režiji Ajde Valcl (premiera 31. januarja 2020). Tu se je prepustil čistemu užitku z ludizmom. Ne da bi zato izgubil smer ali vsebino, še manj pozornost na izgovorjavo klasicističnega besedila ali zavest o problematičnih dimenzijah svojega lika, si je dovolil uporabiti vse komedijske registre, od najnižjega burkaštva in vulgarnosti, prek karikiranja in situacijskih prekucij, do inteligentne ironične distance in koketiranja s publiko. S svojo hiperintenzivnostjo je vseskoz deloval kot motor dogajanja, njegov poglavitni akter in žrtev obenem. Z avtentičnim užitkom v osvobojeni igri, ki se občinstvu daje v užitek.

FOTO: Damjan Švarc

Nagradi Sklada Staneta Severja za igralsko stvaritev študenta dramske igre prejmeta:

Klemen Kovačič

Klemen Kovačič je v produkciji H genotipu Hamleta po motivih Koltèsove drame Noč duhov v zgodbi o Hamletu in Shakespearovega Hamleta v režiji Dragana Živadinova upodobil naslovni lik.

»Ubogi Hamlet« je v resnici »vloga za igralca«. Veliko bolj kot s polnjenjem posode brez dna ima opraviti z igralčevim razgaljenjem, razplastitvijo in očiščenjem. Klemen Kovačič je v procesu ustvarjanja v tem očiščevanju opravil izjemno delo. Z discipliniranim, natančnim postopkom je svoj lik očistil vsega nepotrebnega balasta, se z njim soočil »iz oči v oči«, odmaknil od samega sebe, da bi mu ponudil celoto svojega bistva. Z vročično prisotnostjo na odru, prebujenostjo govornega aparata, odzivnostjo duha in telesa, ki je delovalo kot napeta tetiva, je sprožil delovanje stroja, ki v svojem pogonu od sebe in drugih neizprosno zahteva odločitev.

»Kdo bi lahko še molčal? – Zame je ta dežela ječa.« S tema premisama je Klemen Kovačič pripeljal genotip Hamleta v središče sodobnosti, krika današnjosti, eksistencialne dileme posameznika, ki se zave in zaveda, da je duh vsake človeške eksistence ujet med oklepaj in zaklepaj, bodisi intimnih družinskih razmerij ali Države. Toda njegov upor ne izhaja iz pritlehnosti ali trivialnosti, temveč iz skrajno rafinirane potrebe po svobodi duha, potrebe po razigranosti. Klemnu Kovačiču je znotraj dovršene estetike in izčiščenega sistema formacij uspelo ustvariti nekaj neulovljivo pristnega, odrsko živega, polnega, celo duhovitega, predvsem pa pretresljivega.

Gaja Filač 

Gaja Filač je v produkciji petega semestra kot Punca v Koltèsovi igri Roberto Zucco v režiji Žive Bizovičar ustvarila pretresljiv lik mladega dekleta, ki koltèsovsko apokaliptičnim okoliščinam navkljub (odsoten oče, alkoholizirana mama, skrajno posesivna sestra, patološko incestuozen brat, misterizen, privlačen, a hkrati neznosen, nepredvidljiv in tudi nasilni Zucco, brutalna Zvodnik in Inšpektor idr.) zmore presunljivo moč, da temu svetu zoperstavlja svetlobo ljubezni. Njena Punca prehodi križev pot, posejan s postajami neznosnega, mučnega in trpkega, in pri tem pokaže redko videno notranjo moč, globoko vero in neupogljivost.

Gaja Filač je na vseh postajah – tako procesa kot predstave – izkazala izjemno ustvarjalnost in samostojnost, se neutrudno poglabljala in se razdajala, vseskozi pa natančno izrisovala in artikulirala (v najširšem pomenu besede) pot svoje Punce.

FOTO: Matej Jordovič Potočnik

Nagrado Sklada Staneta Severja za igralsko stvaritev v slovenskem ljubiteljskem gledališču prejme:

Bojan Vister

Nagrado za igralsko stvaritev v slovenskem ljubiteljskem gledališču prejme Bojan Vister, član Šentjakobskega gledališča Ljubljana, za vlogo 10. porotnika v uprizoritvi Dvanajst jeznih mož , Reginalda Rosea (režisrka Ira Ratej, 2018) in za vlogo taksista Petra v uprizoritvi Resno moteni, Laurenta Baffieja (režiser Boris Kobal, 2019).

Bojan Vister je kot 10. porotnik skozi predstavo zlagoma, z izjemno natančnostjo, v hitrem tempu in ostrih obratih izpeljal zahtevno igralsko nalogo od nadvlade do zloma. Pot, od zatajevane nestrpnosti do izbruha in nazadnje popolnega obupa, je opremil s prefinjenimi indici in detajli, ki so miniaturni smerokazi za gledalca. Verjetnost, s katero v njem celo predstavo brbota sovraštvo in otipljivost njegovega obupa ter kolaps ob porazu so elementi celostnega umetniškega izraza v oblikovanju odlične vloge.

V klasični besedni komediji Resno moteni, ki temelji na arhetipih in stereotipih, je v predstavi, ki zahteva izrazito skupinsko igro obenem pa natančno izdelane posamezne like, Bojan Vister uspel z vlogo taksista Petra ustvariti še eno prepričljivo igralsko stvaritev. Vloga je zahtevala natančno in poglobljeno študijo karakterja, ki se z obsesivno-kompulzivno motnjo. S pomočjo svoje izjemne odrske prezence je v vlogo uspel prenesti tako človeško toplino kot ostrino in tudi nemoč človeka, ki se spopada z osebnostnimi motnjami.

Strokovna žirija Sklada Staneta Severja:

predsednica / Silva Čušin

člani / Nataša Barbara Gračner, Tea Rogelj, Diana Koloini, Zala
Dobovšek

foto: vir