Nagovor predsednika društva ob svetovnem dnevu gledališča

Mednarodni gledališki inštitut, ITI, ustanovljen na pobudo Unesca leta 1948, je leta 1962 razglasil 27. marec za svetovni dan gledališča z namenom izboljšanja položaja vseh sodelujočih v uprizoritvenih umetnostih. Raznovrstno svetovno skupnost ustvarjalcev, letošnji, 58. slavnostni dogodek, ob pojavu pandemične okužbe sooča z dvojim izzivom. 

Prvi, vzpostavlja do sedaj povsem nov in vznemirljiv položaj, ko je prostor neposrednega povezovanja med nastopajočimi ustvarjalci in občinstvom zaradi ohranjanja skupnega zdravja povsem zaupan tehnologiji in drugi, ko razsežnosti sicer naravnega pojava režejo globoke rane ustvarjalcem na vseh področjih umetnosti. 

Zaznamovanost slednjih, ki tvorijo osnovno jedro samobitnosti določene skupnosti in iskreno vez njihovih razlik ter ohranjajo spomin preteklih družb in civilizacij, poteka skozi zgodovinsko pletivo različno. Na daljici časa umetniku izmenjaje pripada najvišji, nato najnižji družbeni položaj, stalnica, ki ga določa pa ostaja nespremenljiva. 

Ustvarjalnost je imanentna življenju, zato je ustvarjalec, umetnik, vedno izenačen z božanskim. Božanskim, ki k sočloveku prihaja tako v besneče divji in krvoločni, kot v angelsko navdahnjeni podobi. Prav te dinamike razlik med dobrim in slabim so običajno tkanja, ki pletejo zgodbe, tudi v gledališču, ki jih naslovnik, torej gledalec, oziroma občinstvo povzema, doživlja, se nanje čustveno odziva in skoznje gradi v človeka, spaja v človeško skupnost. 

Naše kratkotrajno bitje, kot nas tisočletja uči gledališče, je v težavah, nesrečah, stiskah in tudi v vsem dobrem bogovom povsem enako. Zavest te enakosti, ki na medčloveški ravni razblinja naravi pokoren videz družbenih razredov in je subverzivna, se v gledališču nenehno pojavlja ter ponavlja in dobesedno s prstom kaže na dejstvo, da smo v ljubezni, bolezni, sreči in nesreči brez razlik vsi enaki. Gledališče nas tako uči preko drugega spoznavati sebe. Si odpuščati, znati nositi pezo tegob, ki jih življenje prinaša in si med seboj pomagati, deliti dobro in manj dobro, se naužiti srečnih trenutkov, jih znati zaustaviti v sebi ter v umetnosti in z njimi graditi nov skupen jutri. 

Iz sna o sli po nenasitnem hlepenju in lastni koristi nas zdaj drami dogajanje ob nastopu preoblikovanega virusa, ki nam v novemu času dokazuje, da pripada življenju, ki za ohranitev lastnega obstoja, ne glede na ceno ter povzročeno škodo drugemu vedno najde pot. V vlogi njegovega občinstva, predstave, ki jo ljudem po vsem svetu igra, lahko zdaj prepoznamo lastne napake. Te lahko presežemo le s skupnim zavedanjem in povezani.

Živimo v časih, ko se gledališke hiše predstavljajo kot družine, živijo in delujejo kot podjetja. Morda je čas, da se ponovno povežejo v bratske zveze ter ponudijo skupnosti pravičnejši model sobivanja, ki vzgaja duha, da vsi, za lasten obstoj potrebujemo drug drugega. Lepoto, ki se kaže prav v različnosti.

Letošnji praznik je žal zapisan nezmožnosti slavnostne podelitve nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije v tradicionalnem okviru Tedna slovenske drame. Ker kdaj in kje bodo nagrajenci stopili na oder ta hip ni znano, nagovor to leto ostaja le kot zapis čestitke.

Dragi, Marijana, Aleš, Liza Marijina, Blaž in Tomi, iskrene čestitke ob zasluženih nagradah!

Voščilo dobrih želja namenjam tudi vsem nominiranim in velja naj tudi zate. Prav zate.

                                                       Predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije,

                                                                                      ddr. Boris Mihalj

foto:vir