Nagovor predsednika ZDUS -Ddr. Boris Mihalj

Osrednji slovenski kulturni in državni praznik, ki je zaživel kot dan vseslovenske enotnosti, slavi dosežke slovenske umetnosti in dokazuje istovetnost skupnosti, ki na skupnem ozemlju gradi lastno materialno in duhovno dobro, celostni zajem narodu lastnih etičnih in družbenih vrednot, posvečenih v prid človeštvu. 

8. februarja zato praznujemo prispevek posebnega k splošnemu. Posameznega celoti. Slovenskega svetu.

Ohranjanje zavedanja o pomembnosti ustvarjalnega prispevka v skupno dobro, ki se udejanja na dela prost dan, je ob počitku in praznovanju namenjen osveščanju o pomenu umetnosti in vrednotah, ki jih ta tke v skupnost. O enakosti, enotnosti, drži in prodorni moči duha, ki ga premoremo. 

Kulturni praznik izraža svečanost duha, vedenj ter znanj skupnosti, ki ji pripadamo, časti tiste, katerih dosežki dokazujejo skupno izjemnost, čvrsti občutek medsebojne povezanosti in zaupanja vase, krepi občutenje pripadnosti in soodvisnosti, namenja srečo v razmerah, ki jih uravnava igra usode.

V kolektivno zakladnico podobe kulture v kateri se zrcalimo, prispeva po svojih močeh vsak posameznik. S svojimi dejanji ji skupaj določamo zunanjo obliko, notranji ustroj in način delovanja. Dolgoživost, čvrstost, ritem, strast in okus tako povezani nezaključeni in spreminjajoči se strukturi pa zagotavljajo vrhovi, izjemni posamezniki, vztrajni umetniki, raziskovalci in ustvarjalci. Pogosto močno obsijani s soncem in temu primerno gostih senc, lastnih njihovi osebni občutljivosti. Z javnim odkrivanjem svoje ranljivosti nam za lepoto dovzetni predajajo sveže oblikovane podobe resničnega sveta in podobe nas samih, da bi v tem tudi mi lahko našli tisto nekaj več, kar nas v plesu življenja tke v lastno, neponovljivo in enkratno pesem ter osmišlja. 

Neprecenljivost, izjemnost, ustvarjeno enkratnost, ki vzbuja neubesedljive podobe in občutke lahko in zmore oblikovati le tisti, ki ima dar, tisti, ki ima danost v lasti, prejeto brez plačila, nadarjenost, ki se v oblikuje vrhunskost z vztrajnim vsakodnevnim delom, odrekanjem ter nenehnimi vlaganji, ki presegajo razum kupčevanja. 

Vrednost daritve skupnemu dobru, ki zahteva ustvarjalnemu delu scela posvečen način življenja, kot dejstvo izvora samobitnosti skupne države opredeljuje njen temeljni zakon.

Ta določa pravice in dolžnosti članov skupnosti, vendar ostaja na področju kulture nevzajemno pravilo. Pojav praznih obljub so laži, ki gojijo varljivo upanje, da bo za pravice in za priznano spoštovanje tistih, iz katerih se skupnost razvija, ustrezno poskrbljeno. 

Vera v pravičnost asimilacije, ko umetnini pripade vloga proizvoda, je laganje sebi in ustvarja učinek izgubljene perspektive. Preračunavanje upraviteljev skupnosti, do kod bo segla dobrota in požrtvovalnost te skupnosti, torej spregledanih, pa je igra izničenja. Je načrtno uničevanje narodnostne osnove, je rodomor.

Področje umetnosti in kulture je široko, zajetno in večplastno, zato ga je treba negovati v smeri njenega izvora. Tvori se v duhu, nastaja izpod človekovih rok in je sveto, temeljno nagnjenje človeštva. 

Svečanost današnjega dogodka iz življenja naše skupnosti označuje pesnikova smrt. Slavljeni konec neke življenjske poti, iz katere so rojeni novi, mladostni skupni obeti. Čas tik pred koncem zime naj se v pomenu prenese v praznik prihajajoče pomladi in prepoznanega blagra ustvarjalnega duha skladne skupnosti. Tukaj zbrani ga obdajamo s poezijo, vrsto umetnosti, ki je osnovno orodje razuma.