NAŠA ČLANICA LJERKA BELAK PREJME BORŠTNIKOV PRSTAN

Letošnja dobitnica Borštnikovega prstana je Ljerka Belak. »Gledališču je posvetila in žrtvovala vse. In v tem je tudi skrivnost njene odličnosti,« je v obrazložitvi zapisala žirija za podelitev Borštnikovega prstana. In to drži kot pribito. Bravo Ljerka! Iskrene čestitke.

Objavljamo pogovor z igralko Ljerko Belak,ki ga je pripravil Alen Jelen. Intervju je nastal v nočnem programu Radia Slovenija in je objavljen v knjigi Nočni pogovori – igralci v etru, MGL 2013. (Vsakršno objavljanje, kopiranje ali povzemanje pogovora brez pisnega dovoljenja avtorja ni dovoljeno.)
foto: Ljerka Belak (foto MGL).

LJERKA BELAK

Nocoj smo poklicali gospo Milo. Naša Mila, nočna gostja je gospa Ljerka Belak. Dober večer.

Dober večer.
Kako se imate?
Imam se v redu, moram rečt, da zvečer mi je vedno lažje kot zjutraj.
A ste bolj večeren tip?
Ja, seveda. Moj poklic tudi zahteva to, mi vsi iz gledališča, pa vsi iz teh poklicev smo nočni tiči, temu reče.
Ampak čez dan ne počivate? Imate veliko opravkov?
Ne, ne, veliko opravkov ampak zjutraj začneš malo kasneje.
Kdaj vstajate?
Ja, vstajam tudi ob sedmih, če je treba, če gremo kam daleč. Ali pa recimo ob osmih je eno moje povprečje. Ob osmih vstanem, ker ob desetih začnem in potem pa to gre pozno v noč.
Ampak vaš delovni dan je vezan z gledališčem, s snemanjem na televiziji.
Predstave so vedno zvečer v glavnem, razen otroških ali pa kakšen mladinski abonma ampak tega v našem gledališču skoraj ni. Popoldne recimo ampak v glavnem zvečer. Tako, da pred eno ali drugo ne grem spat.
Pogovor sva začela s kratkim odlomkom iz radijske igre, je trajala kar dve leti?
Ja, dve leti,ja.
Pokličite gospo Milo.
Ja, moram rečt, ko takole slišim glasbo, da me kar malo stisne. To so moji otroci, ki, kako bi rekla, so zdaj že malo odrasli, pa so šli ven. Ampak še vseeno je ostal spomin. En tak prijeten, moram rečt.
Ta radijska igra je udarila v živo in bila je odmevna ter nekaj novega.
Ja, novega. To je bilo vsako nedeljo. Prišla sem na program in sem odgovarjala oziroma sprejemala klice poslušalcev, ki so pač uganjevali kdo je morilec in tako naprej. Moram rečt, nenavadna izkušnja ampak zanimiva. In mislim, da nimaš zmeraj možnosti ali pa nikoli v življenju, da to skusiš.
So vas vzeli kdaj poslušalci zares?
Ja, ja, velikokrat zares.
Kot kriminalistično inšpektorico?
Velikokrat zares. Neka gospa mi je zaupala, seveda ni vedela, da je to eter in mi nismo vedeli kako naj se obnašamo ampak zdelo se mi je zelo pretresljivo, kako jo mož tepe in kaj naj naredi, kam naj se obrne. Potem nek moški je klical, če bi lahko ugotovili smrt njegovega očeta med vojno in tako naprej. Nekateri so vzeli zelo zares. Nekateri so pa tako vzeli, kakor kaj se pa greste, saj niste vi zaresni, kaj pa se greste zdaj tam? Par takih klicev je bilo. Kakorkoli, mi je bilo kar hudo, ko je bila zadnja oddaja. Klicali so ljudje, smo se poslovili, pa so rekli, da bi še poslušali. Nam je bilo tako še lepše pri srcu. Saj so zelo klicali. In tudi spoznali smo se, tako da so klicali eni in isti. O, smo rekli, Jure kako ste? Mengeš, cela Slovenija, čakajte od kod že? Iz Stuttgarta so nas poklicali preko satelita in tako naprej. Tako, da smo bili kar poslušani.
Predlagam, da obudimo še spomine na gospo Milo z Umorom v operi.
Se že veselim.
(posnetek radijske igre)
Ja, res zanimive zgodbe?

Ja, kako bi rekla? Prav resnične, ampak po nekih primerih so bile napisane.
Vas zanimajo kot igralko različne resnične usode ljudi?
Absolutno. To je to, kar me zanima. Absolutno to, ja. To iščeš,ne? To pravzaprav poiščeš. Saj ti, ko bereš recimo nek tekst, ti ne veš točno kako je avtor, ti veš vsebino ampak ne veš kaj je on mislil. Kaj je on doživljal, ko je pisal? In potem sam s svoje plati pač izbrskaš neke stvari in to je tisto, kar naredi vlogo.
Ampak človek ni vedno vsega doživel?
Ne, ni. Ne, seveda ne, malo si prebral, malo si videl, nekaj si slišal, nekaj si izmisliš, nekaj misliš, da je tako prav, pa iz tega rata figura. Zanimiv lik, ne?
Je za vas velika razlika ustvarjati za gledališče ali za radio?
Radio je popolnoma nekaj drugega kot gledališče. Radio je čist drug medij, ki je seveda silno zanimiv zato ker je pač odvisen samo od tvojih ust. Od tvojih glasilk, nič drugega. Ker se te ne vidi, ne moreš z rokami nič pokazat, ne moreš telesno bit viden. Se pravi samo glas. To pomeni, da moraš vse not vložit in to se mi zdi grozno kompliciran. Drugo se mi zdi vse lažje kakor ravno radijski medij. Meni osebno se radio zdi najtežji. Televizija je že lažje. A oder je meni najljubši moram rečt. Tam je pa stik z gledalcem seveda, zmeraj svež, zmeraj na novo, se pravi zmeraj malo drugačen, ker si zmeraj ti malo drugačen, vsak dan tvoj kolega je malo drugačen na odru in tako naprej. Iščeš pač tiste majhne poslastice, te figurice, ki jih igraš.
Spominjam se Minu Kjuder, igralke iz Maribora…
Ja, poznam.
… ki nam je kot moja profesorica v Dramskem studiu govorila, da mora biti igralec občutljiv človek, da mora imeti vedno odprte oči tudi ko se recimo pelje na avtobusu, da naj opazuje kaj se dogaja okrog njega.
Ja, seveda. To počneš nezavedno. Slavko Jan, naš profesor v prvem letniku akademije, ko nas je prvič dobil, nam je vedno rekel, da so ljudje z izkušnjami bolj napolnjeni, da so bolj globoki ali da so drugi plitvi, ki niso napolnjeni. Ampak, če ti recimo mama umre, ne pomeni, da ti igraš na odru krasno kako ti mama umre ampak neke druge stvari globlje posežeš, ker imaš neko odprto pot ali neko rano, kaj jaz vem kako se temu reče. A razumete? Napolnjen si s stvarmi in čim bolj so tragične, ti lahko potem izražaš te stvari čisto popolnoma druge ampak na lažji način pride iz tebe. Mislim, da mora biti tvoja vloga zraven tebe in ne v tebi.
Kaj sploh je igra?
To je to, kar smo prej govorili. Jaz osebno mislim, da je to iskanje nekih človeških slabosti ali pa dobrin ali kaj jaz vem kaj. To združit v neko figuro, ki je samo napisana. Ti dodaš neke stvari, ki jih avtor ni. Ker ti ne veš kaj je mislil Shakespeare, ko je napisal to. Ampak ti dodajaš iz svojega, svojih izkušenj, razumete? Svoje ideje, svoje izkušnje, da napolniš to figuro, da ni samo tista, ki je napisana, da ne govoriš teksta. Tako se mi zdi. Jaz mislim, da igralec ne sme biti tisto, kar igra. Dobesedno, ker se mu bi bi po desetih vlogah lahko zmešalo. Igraš ne vem koliko kriminalcev, igraš ne vem koliko nekih nesrečnih žensk… In ko greš domov to nosiš seboj. Včasih tako sediš, pa rečeš tako sediš kakor ona. Ker si, medtem ko predstava nastaja. Ampak drugače pa mislim, da moraš biti toliko racionalen, da veš tukaj sem jaz, doma sem pa jaz.
Trenutno nastopate v predstavi Božič pri Cupiellovih.
Imamo polno in krasno je nam. Iz Trsta je prišel režirat to predstavo Mario Uršič. Igra je družinska in to gledalci radi gledajo. Družina, oče, mama, otroci in njihovi problemi. Infarkt se zgodi, potem na koncu mož umre. Veste kako je, malo se smejejo in pol na koncu utihnejo. Briljantno napisano in tudi igrano. Mislim, da je kar v redu in da se imamo zelo fajn. To vidimo pa po publiki.
Vam je občinstvo merilo? Največje? Ali vam je merilo tudi kritika?
Veste kako, kritika vam je sigurno merilo, čeprav rečemo kaj me briga, kaj je napisal.
Jo vedno preberete?
Ne samo preberem, jaz jih izrežem. Jaz imam doma kritik še pa še. In moram rečt, da mi je zdaj v neskončno veselje odpret, nekaj jih imam zloženih, nekaj pa nametanih, ker nimam časa, da bi jih zložila. Ampak to ko preberem rečem, joj to smo igrali, to je rekel tale in potem se ti cel film odvrti in je to perfektno. Seveda nam je publika merilo. Če ni publike je lahko kritika ne vem kako dobra. Če je prazna dvorana nam to nič ne pomaga, lahko zapremo. Mi zaradi ljudi igramo. Ampak kritika je pa za to, da se ne spustimo kam preveč v kakšne vode, ki niso prave. Je že prav, da kakšen človek kdaj reče, pazite, tole pa ni.
Pa se vam zdijo kritiki objektivni?
Jaz si to takole predstavljam. Če bom šla jaz gledat predstavo pa vi, bova najbrž vsak drugače napisala. Ne glede na to, kaj midva misliva, a sva dobra ali sva slaba, midva bova vsak drugače videla. Prav gotovo ne bova videla čisto enako. In zato si mislim, če piše ta kritik tako, on je to tako videl. On ni videl tega kar recimo mislimo, da smo mi naredili. Spet en drug pa napiše malo drugače. Redko kdaj se to tako pokrije, da pet, šest kritik izide, pa so vse briljantne. Se pa zgodi. Veste kako igralci rečemo? Danes je izšla v Delu kritika in če je dobra rečemo, da je to edini kritik, ki je dober. Un v Dnevniku ni v redu, zato ker nas je raztrgal. Drug mesec je druga premiera, pa te ta pohvali in rečemo, da je pa ta še kar dober… Mislim, da mora biti malo strokovne stvari zraven. Čeprav je res, da pa ni prav veliko kritikov.
A pogledajo kdaj igralci skozi luknjo v zastoru, pa rečejo ta in ta kritik je tukaj?
Ne, mi vemo, da pride na premiero, to vemo. Pol se eni delamo, kakor da ga ni, drugi se delamo kaj me briga, tretji so prizadeti…
Imate kaj treme gospa Ljerka?
Ja, imam, včasih imam. Mislim pa, da jo imam zmeraj manj. Čeprav zmeraj obstaja tisti občutek v želodcu, veste neprijeten. Dejansko že veš ali predstava je, ali predstava ni dobra. Ne verjamem, ko rečejo nekateri na premieri, »zdaj bomo pa videli ali bo šla ali ne bo šla«. To ni res. To nikoli ni res. Mi vemo ali smo naredili predstavo že prej. Že ko so te kontrolke. Umetniški vodja pove, da je še to narobe, da naj to popravimo, tukaj se ne razume jezik… Tako, da približno veš, če delaš dobro predstavo ali pa če delaš manj dobro, bom rekla. Pa moram rečt manj dobro, slabih tako ne delamo. Lepo vas prosim. Mi se zmeraj trudimo narest dobro predstavo.
Zdaj se kar že nekaj sezon v Mestnem gledališču?
Zdaj sem že, mislim, da bo kmalu deset let. Devet, tako nekako.
Triindvajset let celjskega gledališča se dobro spomnite še?
Ja, brez skrbi. Mislim, da do smrti se ga bom spomnila. Tiste stvari, ki so bile kako se reče črne, brišemo če se da, ta lepe pa ostanejo.
Ste pa Ljubljančanka?
Ljubljančanka.
V katerem delu Ljubljane ste živeli?
Živela sem tukaj na trgu, Vodnikov trg, na najlepšem delu. Čeprav sva z mamo živele same, v enem takem majhnem stanovanjčku, mislim majhni sobici brez vode, brez stranišča in tako naprej. To so tisti časi še, težki, težki. In ni bilo kruha, ni bilo za jest. To je bilo tam enega ’65-tega, ’64-tega. Ja, moram vam rečt, da včasih tudi v šolo nisem šla, ker nisem mogla iti v šolo, ker sva bile tako brez vsega, tako sem bila lačna. Takrat so bili taki časi za ljudi, ki so bili sami. Moja mama je bila sama in to je bilo takrat zelo težko. Bolna in sama, mene je imela samo in to je bilo zelo težko. Ampak kljub temu sem hodila v glasbeno šolo, baletno šolo. To je pa vse naredila… In ta njena skrb se mi je obrestovala.
Ona vas je peljala tudi na obrtniški oder.
Ja absolutno. A to veste vse? Ja, obrtniški oder, seveda. Jaz ne vem koliko sem bila stara takrat? Dvanajst let menda ali koliko? Ali enajst, ko sem šla tja.
Tu na Komenskega?
Včasih je bilo to Obrtniško gledališče. Potem so pa v Malo gledališče preimenovali. Potem so ga pa zaprli. Zdaj je še vedno odrček tam. Zmeraj se zanimamo.
Ste bili dolgo časa pri ljubiteljskem gledališču ali je bil to samo kratek gledališki izlet?
Ne, ni bil tak kratek izlet. Je bil kar dolg. Mislim, da sem takrat delala ene dve ali tri predstave. Kasneje sem šla v tečaj, ki ga je vodila Balbina Baranovič oziroma Alja Tkačeva. To je bilo pa v Križankah. Bilo je malo pantomime, pa to kar si pač rabil zraven. Vse je bilo skratka proti gledališču usmerjeno.
Kaj pa vaša mama, mislim, da vam je zgodaj umrla?
Zgodaj je umrla, zelo zgodaj, ja. Sama sem bila. To so taka črna leta, ki jih jaz, zdajle sem prvič povedala javno kako sva težko živele, tega ne poveš. Mi je rekla ena gospa enkrat, zakaj so zmeraj intervjuji tako, tam smo to igrali pa tisto smo bili, pa je bilo fajn, pa tam imam vikend, pa tam tako. Zakaj ne poveste za mlade ljudi, da pravzaprav ni bilo tako enostavno priti do nečesa, oziroma živet. Pa sem si zdaj rekla, saj res, zakaj pa ne bi jaz ljudem povedala, da to ni bilo tako enostavno.
Vam je ta bolečina pustila brazgotine?
Veste, gotovo jih pusti. Jaz se sicer zdaj ne zavedam kakšne. Vem le, da sem z neko jezo šla naprej. Razumete? Če zdaj razmišljam, da bi se mi to danes zgodilo, bi bilo težje. A razumete? Z več brazgotinami bi šla skoz, vsaj, da bi se jih jaz zavedala. Takrat sem nekako šla skoz, jaz ne vem kako. Jaz vam ne znam povedat kako.
Se je v času vašega vpisa na Akademijo veliko ljudi prijavilo na sprejemne izpit?
Ne, ne. Zdaj bom rekla petnajst, pa so štiri vzeli. Ko sem bila jaz.
Petnajst na sprejemnih izpitih in štiri so vzeli?
Ja, tako se spomnim jaz. Malo, zelo malo.
Zanima me namreč, če je bil igralski, gledališki poklic cenjen.
Ne, mislim da ne. Moja mama takrat ni bila več živa, mama moja, ko sem jaz naredila sprejemne izpite. Eno leto prej mi je umrla. In če bi vedela, vem da bi bila blazno srečna. Vem pa, da so kolegu rekli doma, »ja kaj si nor? Pejt kaj drugega študirat. Ne boš to delal«. In veliko jih je šlo na skrivaj delat sprejemne izpite ali na Akademijo. Razen, če niso bili iz igralskih družin. Nekateri so bili pa iz igralskih družin, tisto pa jasno, so imeli bom rekla, dva centimetra prednosti pred nami.
Katerega leta ste končali potem akademijo? V sedemdesetih?
Ja, sedemdesetega sem končala, ja. 71-tega sem bila že v Celju.
So bila potem težka mladostna igralska leta?
Ja, težka. Veste kaj, jaz sem prišla tja in se vozila. Doma sem imela majčkenega otroka. Sama sem bila v bistvu, samohranilka in to je bilo grozno težko. Saj veste kako, saj sem jaz živela s človekom, ki je oče mojega otroka, ampak to ni bilo nič. To se pravi, živet še enega zraven, ne? Za mene je to pomenilo živet še enega zraven. Ni bilo luštno, moram rečt. In sem rabila nekaj časa, da sem se odlepila od te hiše, da sem nekako zaživela. Veste kaj, lažje je biti sam, živet sam, kakor živet z enimi ljudmi, pa si vseeno sam. To je najtežje. Pa težko je ne biti doma. Veste, biti skoz in skoz na poti. Saj nas je bilo kar nekaj, ki smo se vozili v Celje. Tisti, ki so imeli zveze, so šli po ljubljanskih gledališčih. Tisti pa, ki nismo imeli zvez, smo pač šli ven iz Ljubljane. Najbližje je bilo za mene Celje. Za Trst je bilo treba čakat kakšnih šest mesecev in nisem mogla čakat. Potem me je še gospod Gombač vabil v Maribor ampak je bilo še dalje. In takrat nismo imeli avtov. Jaz ne vozim avta, sploh ne. Me je groza, ko samo pomislim.
In iz Ljubljane ste se vsak dan vozili v Celje in nazaj?
A veste, da sem se včasih vozila dvakrat na dan. Vlak je vozil do dve uri. Brzi avtobus je bil uro in pol. Ampak mi smo imeli to izračunano. Bilo nas je nekaj, ki smo se vozili. Ob 7.05 ali pa 7.35 si šel iz Ljubljane in ko si prišel do Celja, si prosil šoferja, da ti je ustavil pred gledališčem. In po vaji sem šla s kom, ki se je peljal nazaj v Ljubljano. Po večeri vaji pa s kakšnim režiserjem. Nas je bilo enih pet, ki smo se vozili. Potem je pa ena kolegica dobila avto. Najprej ga je razbila, tako da smo bili nekaj časa spet brez, potem smo si pa nekak razdelili stroške in smo se vozili.
Koliko let?
Dvaindvajset let. Ja, veste kaj, moram vam rečt, da si včasih tudi prespal. Eni v garderobah, eni so najeli privatne sobe. Jaz sem zaprosila tam za stanovanje, ko je šel moj otrok v prvi razred. Ampak ga nisem dobila.
Bi se preselili in bi živeli v Celju?
Ne, potem na koncu sem ga dobila. Ampak je bilo prazno že eno leto in pol, ko sem ga jaz dobila. S težkimi mukami ampak sem ga tudi pustila. Takrat si moral biti, mi smo temu rekli, zgrajen človek. Če je prišel kateri, ki je bil zelo močno zgrajen, je dobil stanovanje takoj. Včasih ga pa nisi dobil, če nisi prav mahal… Jaz nisem mahala s tistim samohranilstvom nikoli, pa ga pač nisem dobila. Enkrat so mi eno majhno garsonjero ponudili pa je nisem nisem hotela vzet. Sem rekla, garsonjere jaz ne bom vzela, saj pri dvanajstih letih jaz ne morem spat z njo v eni postelji. To niso razumeli in potem smo opravili. Saj je vseeno. Nič hudega. To je bila za mene takrat postranska stvar. A veste, takrat smo se usedli v avto in smo šli. Pa vlak je vozil, ta zadnji vlak je šel ob enajstih. Se pravi, vsaka predstava je bila do takrat končana. Avtobus je šel ob enih eden do Ljubljane. Sicer smo jamrali, pa ne vem kaj, ampak smo vse naredili. Jaz sem imela po sedem premier. Pa tam si igral kot zverina, tam si imel dvesto predstav kot bi pihnil. Sezono za sezono.
Koliko igralske kilometrine! Še posebej dobro za mladega igralca.
Ja, blazno veliko. Jaz mislim, da je fajn, če greš tja kjer igraš. V Celju se je igralo. Veste kaj, bila je ena stvar, mene je ven rešila kakor se čudno sliši Ljubljana. Ker me je vsak smatral za Ljubljančanko. Ker, če si bil ti Celjan te ni bilo. To je grozno, to je res krivica. Tudi zdaj, ko sem jaz v Ljubljani vidim kako ne slišim dosti o Celju. Pa se ravno tako naredi šest premier na sezono, pa jaz vidim kako je to, oddaljeno. Maribor se še malo potrudi. Celja pa v bistvu ga ni. V Celju so bile predstave perfektne. Pa žal petnajst ponovitev saj ni bilo ljudi. Dva gostovanja, tri, pa je šla predstava. Pa noben ni videl dobre vloge, noben dobre režije, noben dobre predstave.
To je lahko tudi eden od razlogov zakaj si mladi ljudje ne želijo potem v Celje, Ptuj, v Koper.
To je res. Ampak veste kje je večji problem? Problem je v tem, da moraš ti igrat. Ti moraš igrat.
Ampak, če te nihče ne opazi?
Nič hudega, če te nihče ne opazi od začetka. Ti delaj nekaj časa. Tam boš igral Leara, tukaj v Ljubljani ga ne boš dobil. Veste kakšne vloge smo mi igral, kakšne role, to ni res, kakšne repertoarje smo imeli, res. Bog ve, če bi jaz to tukaj igrala, če bi tukaj ostala. Ker kolegice svoje tukaj vidim, ko so čakale leta in leta in so potem prišle v Dramo, sicer Dramo z narekovaji, z veliko napisano, ampak ne grejo enkrat čez oder. In veste kako je to grozno! In potem so trpele, se mučile, vmes so družino naredile si. Ampak sreče nikoli ni bilo, skoz si v ozadju, to je nekaj groznega. Nekaj težkega, ki pritiska, nisi izpolnjen. Najbrž je v vseh poklicih tako. Če si ti nagnjen k temu, da boš dober zlatar, delaš pa kot varuška, nikoli ne boš dobra varuška in skoz boš nesrečen. In tako je v teateru. Se mi zdi, da vsi to pestvajo še leta in leta za sabo, če to niso izpolnili.
Kako ste se razvajali kot igralka? Ste šli po poti mladostnih vlog k naivkam in nato v karakterne…
Veste kaj, moram tako rečt in nočem nobenega užalit; ampak hvala bogu nikoli nisem bila naivka kakor se to grozno sliši. A veste zakaj? Zmeraj raje igraš uno ta poredno sestro v Pepelki. A veste zakaj, ker je več možnosti, več lahko narediš. Drugače moraš biti pa samo lep. A veste, ko si mlad si lep. Lepa oblekica, pa si. Ampak nič ni, ne vem no, jaz sem bila zmeraj tista ta poredna. Oliva, tista ta poredna, ki je uni vzela liziko. Pa luškano se mi je to zdelo. Čeprav une so bile pa zmeraj lepe, pa lepe oblekice so imele, to je tudi res, ampak jaz mislim, da niso zanimive te vloge. In mislim, da marsikatera igralka mlajše generacije, pa ne mlada, ampak tista srednje generacije greši, ker ji je prvo, ko dela vlogo kakšna bo lasulja, katere barve bo senca, kako bo naramnička dol padla; pol pa zmanjka prostora za osebnost, za tisto, da napolniš to figuro z nekimi stvarmi. Mislim, da je to drugokratno. Druga vrsta je seveda kako boš oblečen, seveda je važno, pa kako ti to paše, pa če si ne vem kako hudoben, vseeno moraš imeti neko obleko, razumete kako, ampak ni to prva vrsta. Ni, ne sme biti prva vrsta.
Ste karakterna igralka…
Absolutno karakterna. Imaš neke svetle igralce, pa neke molovske, temne igralce. Jaz mislim, da spadam v ta temen del. Ne kar se tiče komedije. V temnejši del že od prej. Tudi na Akademiji recimo, če smo igrali Veronika Deseniško, jaz nisem bila Veronika ampak sem bila Jelisava, a razumete? Pa če smo igrali Molliéra, jaz sem bila Rosinova. Mogoče je to v redu, ali pa ni, jaz ne vem. Jaz sem bila zadovoljna s tem. Mi je bilo to po moji duši, ali če se temu lahko tako reče. Čeprav sem potem včasih na kakšnega režiserja naletela, ki pa je pobrskal neko drugo figuro ven iz mene in sem rekla, to je nemogoče, da bi jaz to lahko igrala. In je bilo. Ker je bil režiser tak, da me je vspodbudil, da sem še nekaj drugega odprla, še neko pot, ko sem že mislila, da imam odprte vse. Pa ni res.
Ampak te vaše temne, molovske igralske note so pa na drugi strani obogatene prav z neko komedijantskostjo, ki pa jo imate v sebi?
Ja, to je moja ljubezen, moram priznat. Pravzaprav zdajle premišljujem to, kar ste rekli. Nikoli nisem o tem razmišljala. Je pa res, da mi je pa to ljubo. Ne, jaz vse rada igram in nimam nobenih želja. V vse kar dobim, se zaljubim. No, poskusim se zaljubit.
Ljudi zanima, ki se težko učijo dramska besedila na pamet, pesmice v šoli..
Že vem kaj me boste vprašali, ker tole vsi rečejo, kako se to naučite?
Koliko tekstov nosite zdaj v glavi?
No, zdajle jih imam enih pet, pet recimo čistih, takih ki se igrajo, zdaj bom obnovila enega, drug teden, ko gremo gostovat v Beograd, bom mogla enega obnovit. Nič, knjiga je tam, jaz sem tak vizuelni tip se temu reče, jaz se spomnim, ne takrat, ko igram ampak zdajle, če mi rečete tekst Ognjeni obraz, jaz vem kje imam podčrtano, kako zgleda stran, v bistvu je to najmanjši problem. Veste, to je najmanjši problem. Vaje so vsak dan. Imaš vaje, ti to delaš, tvoja figura je, malo težje se je naučit sosedov tekst. Ti moraš vedet tudi sosedov tekst, ker ne velja, da ti odpreš usta, ko jih on zapre.
Vas kdaj zaboli, ko vidite kolegico, ki bi si zaslužila, da igra, pa ne dobi vloge?
Veste kaj, ne bom rekla, da me zaboli, ker to bi bila laž. Ampak ne, da bi bila jaz tako indeferentna do tega. V Celju recimo, če niso imeli nekateri kaj delat, ali pa premalo so pa nekaj drugega naredili. A razumete? Nekako se moraš ven zvlečt. Moraš, pa naštudiraj monodramo ali kakšno drugo stvar, pojdi nastopat.
Vi bi to delali?
To sem jaz vse delala. Skoz sem delala to izven. No, zdaj sicer delam v Špas teatru. Grem recimo na Koroško Slovencem, v Šentjanž, v Borovlje. Pa delam z otroki, če imam čas. Delam v Škalah gor pri Velenju že dvajset let. Vsake dve leti jim naredim eno otroško igrico. To je genialno. In mi je luštno delat, moram rečt. Delaš vse. Prej recimo, ko smo bili mlajši, ko si več zdržal, smo šli vsepovsod. A veste, treba je delat, ni treba zmeraj samo za denar. Fajn je, da je tudi denar seveda, kdo ga pa ne mara, a ne? Ampak tudi brez denarja se da marsikaj narest. In pa igrat je treba. Če ti ne dajo drugi, moraš pa sam narest. Sam.
Ste nastopili v monodrami?
Nikoli. A veste, da tukaj imam pa ja prav kompleks. Zdaj sem rekla, da bom eno pripravila. Je Desa Muck en tekst napisala, za Caffe teater, da bi naredila eno monodramo, so me povabili, ampak jaz imam prav kompleks. Jaz si mislim, ti ki delajo monodrame, rečem kapo dol. Monodramo si naredil, dober si!
Neka velika slovenska igralka je rekla, da je monodrama eno veliko igralsko očiščenje. En velik obračun s svojo igro, s svojim poklicem.
To je bila Milena Muhič, najbrž ne? No, saj ne boste povedali, saj je vseeno. Jaz takole razmišljam. Če imaš ti v gledališču tako vlogo, da moraš furat celo predstavo, mi tako rečemo, naš žargon je, da furaš to predstavo ali pa da sta dva, ki furata, je to tako ogromna odgovornost. Te vloge so tako ogromne, da ti v bistvu tam skoz delaš. Seveda delaš z drugimi, ampak ti v bistvu vlečeš vse. In je vse odvisno od tebe. In nimaš problema se čistit, soočit s sabo. Pri takih vlogah moraš biti pošten do sebe. Moraš biti pošten. Moraš biti in moraš dajati, ampak zmeraj ne dobiš. Saj mogoče tudi od mene kdo ne dobi, a razumete? Ne morem rečt, da zdaj jaz vsem dam ampak trudim se.
Ste strogi do sebe?
Zelo. Mislim, da sem zelo stroga in mislim da, nikoli mi ni bilo žal za to. Ne da bi bila, kako bi rekla lažno skromna ampak zmeraj po premieri razmislim, tudi ko so kritike zunaj, zmeraj razmislim, o opravljenem.
Kako pa se dopolnjujeta z gospod Verasom in kako gledata en na drugega kot igralca?
To je hecna stvar. Midva sva se poznala že dolga leta prej. Sva bila kolega, sva skupaj delala, on je kaj napisal. On piše, je pišoč. Je napisal kakšno igrico, ki sva jo igrala na radiu. Sva skupaj delala v Celju, petnajst let na radiu. Imela sva svojo oddajo, nek kabaret. S Svetlano Makarovičevo smo skupaj peli. Do obisti se poznava. Kot dobra prijatelja. Potem sva pa nekako ugotovila, da pravzaprav hodiva drug mimo drugega in da sva zelo drug za drugega narejena. Ampak to je bilo že zelo pozno, tako da to zdaj izkoriščava in ujčkava, paziva, čuvava to najino skupnost v kateri se imava, moram rečt zelo dobro. In paziva drug na drugega. Veste kako, če enega človeka prej poznaš, veš vse o njemu, če si tak dober prijatelj v gledališču, si zelo prijatelj. Ker se poznaš z vseh gostovanj, z vseh tistih potovanj, sedemdnevnih gostovanj ne vem kje, vsepovsod, vse težave doma… V gledališču smo zelo odprti kar se tega tiče. Teater je pač take vrste, da so ljudje odkriti drug do drugega. Več ali manj.
Je gospod Bogomir vaš dober kritik?
On je moj najboljši kritik. In upam, da sem tudi jaz njegov najboljši kritik. Nimava nič tistega, saj je bilo dobro, bil si perfekten…. Jaz redkokdaj hodim na premiere. Po svoji premieri pa redkokdaj ostanem. Če se mi zdi, da sem še kar naredila ostanem, ali pa če je družba tako, da se poznam in, da se imamo v redu kot ekipa potem tudi ostanem. Drugače pa nimam rada tistih ko pridejo pa govorijo, »joj kako ste bili perfektni«. Meni se to ne ljubi. Jaz imam tako rada svojo predstavo, da grem domov, pa se lepo stuširam, pa si prej že naštimam kaj, pa noge gor, pa televizor, pa malo šampanjčka odprem, če je prilika ali pa kakšno vino ali pa ne, pa kakšen sirček narežem ali pa kaj, pa se imava fino, pa se pogovarjava do jutra o predstavi.
Vaša hči ni šla po vaših igralskih poteh?
Ne. Jaz ne bi imela nič proti, če bi moja hči hotela biti igralka, ampak ni. Je pa ona je imela slabo izkušnjo iz mladosti z očetom. Moja niti ne tako slaba, ker jaz sem se nekako izmazala, saj sem šla v gledališče, ona pa je bila doma in je to seveda na svoji koži izkusila. In je šla v svet. Najprej je bila v Angliji, zdaj je šla v Ameriko. Tam slika. To je edino kar je dobrega podedovala po očetu. Ne, ne, hodi po mojih igralskih poteh. Študira slikarstvo. Ima že kar nekaj za sabo let. Ampak to je njena ljubezen, ki je tukaj takrat ni mogla uresničit.
Jo greste kaj obiskat?
Ne, ona pride sem. Ravno zdaj je bila, in zdaj mi je še vedno hudo, ko je šla. Ker nikoli ne veš, ker če greš nekam tukaj v Francijo se mi zdi, pokličeš, prideš. Tam je pa tako daleč. Tam se mi zdi pa..
Amerika?
Seveda, daleč je za iti. Pa daleč je za priti. Pa zmeraj mi je malo hudo, čeprav je že samostojna ženska.
Se kličete, se slišite?
Ja, to pa ja, absolutno.
Internet uporabljate?
Ne, si predstavljate? Nič, mobitel imam doma, danes ga imam sicer s sabo ampak to je izjemoma. Drugače ga imam, a ga ne maram.
Kaj si želite v tem novem letu? Kaj ste razmišljali na Silvestrovo? Ste imeli predstavo?
Ne, letos slučajno ne. Ampak je manjkalo za las. Ampak ker nek kolega ni imel časa oziroma je imel že prej rezervacijo, pa je gost, smo mu šli na roko. Naše gledališče je tako kako se reče temu prijazno, so pa drugi zato jokali namesto nas. Ne, saj je luštno, eni so tako navajeni.
Pa saj ste imeli veliko silvestrskih predstav?
Ja, ogromno, ogromno. Moram rečt, da je simpatično.
Vzdušje je čisto drugačno.
Čist drugačno je. Potem si voščimo. Pa šampanjec popijejo s publiko…
In kaj si želite?
Kaj si želim? Jaz imam pa čisto malo želja, a so ogromne. Boljš, da jih ne povem. So prevelike. Včasih sem rekla, če bi srečala strica iz Amerike pa bi mi dal en milijon pa bi bilo perfektno. Ampak zdaj pa, ko sem že toliko stara, bi pa hotela jih imeti dvajset. A razumete? Ni to tako.
Dvajset stricev ali dvajset milijonov?
Ne bom povedala želja, ker ne smeš povedat, ker pol.. (smeh)
A babica ste že?
Ne, babica nisem. Moram rečt, da bi me kar mikalo. Sem pa pol babica. Moj partner ima vnučko.
Zadnje čase, Ljerka Belak niste poznani samo z radia in z gledališča ampak tudi iz televizije. Veljate za odlično kuharico.
Ja, to mi rečejo.
Koliko se to pozna doma?
Veste kaj, jaz sem dobra kuharica, moram se pohvalit. Preden sem jaz to oddajo delala sem silno rada kuhala. Tudi preden, kako bi rekla, sem se obložila z nekimi stvarmi sem dobro kuhala in rada kuhala. Zmeraj uživam v kuhanju, rada eksperimentiram, rada delam vse. To sem čisto slučajno prišla k tej oddaji. Zdaj me vsi poznajo zato ker je ta oddaja trikrat na dan. Ker so jo že vsi siti, ker jo trikrat na dan gledajo. Ponovitev, pa še prejšnja, pa še nova. Ampak to je bil en izziv zame. Jaz sem najprej rekla, ne bom šla, to je komplicirano, jaz to ne znam. Potem sem pa poskusila, pa sem videla, da je še vedno komplicirano. Ampak silno zanimivo. Moram pa rečt, da je zanimivo delo, perfektno se mi zdi to, tudi to, da ti sproti govoriš. Vi ste to navajeni, na radiu ste govorci. Mi pa nismo taki govorci. Redko kateri igralec je dober govorec. To so redki.
Televizija pa naredi igralca popularnega.
Veste kaj, televizija je bila moja stalna spremljevalka. Že prej pred leti sem sodelovala v Naši krajevni skupnosti, kljub temu, da sem delala v Celju. Iz Celja priti na TV je bilo kar težko. Jaz sem imela to srečo, da sem bila v Ljubljani in so me pač tretirali za Ljubljančanko. Drugače so bili za Celjane zaprti in to je grozno. Težko je za te igralce, ki niso iz Ljubljane, prit delat na TV. Televizija je že luškan medij, meni je všeč. Bolj mi je všeč kot film, čeprav ni zaslužkarstvo televizija. Pri filmu pa kar nekaj potegneš. Ampak je treba tudi čakat, čakaš cele ure. Enkrat je rekla Mila Kačič, da to ni honorar za tvojo vlogo ampak za čakanje.
Pri filmu Carmen ste igrali večjo vlogo. Bili ste Marjola.
Ja, to je bilo luštno delat. Pa zraven sem bila pri Barabah, pa pri Prešernu malo. To so take slovenske stvari in je fajn. Ne rečeš zdaj to je pa tako malo pa ne bom šel.
Kakšni igralski dnevi so pred vami? Študirate kakšno novo vlogo?
Ravno danes sem tekst prinesla, ga še nisem prebrala. Začnem drug teden, se že veselim. Režira Mateja Koležnik. To je ženska režiserka. Ona tako počasi prihaja. Tako kot so včasih prihajali režiserji. Včasih niso mlademu režiserju dali takoj ene ogromne predstave, saj si bil mlad je pač nisi zmogel. Raje počasi. Je bila tukaj asistentka, tam asistentka, pri dobrih režiserjih in to se pozna.
In kakšna senzibilnost veje iz njene zadnje predstave, Kako sem se naučila voziti, ki jo igrajo, v Kranju. Krasno.
Pa v drami Praznovanje. Mislim, ne bom rekla, nimam nič proti moškim, nasprotno, ampak ženska ima neko drugo senzibilnost. Jaz se spomnim, ko smo enkrat delali Tri sestre v Celju. Prišla je režiserka Ognjenovič in je naredila čisto drugače Sestre. Neke ženske smo bile tam, neke bele srjace so bile in te srajce smo slačile… Pa rečeš to je pa ženska prinesla, to je pa njeno stališče. In to je perfektno.
Ste kdaj premišljevali, da bi svoje spomine zapisali?
To sem že vse premišljevala. Potem sem pa rekla, ja kdo bo pa to bral. Od Ljubljane do Celja pa vmes malo Maribora, pa Kranj, saj to je premalo zanimivo. Mogoče pa, ne vem. Moja največja moja želja bi bila, da bi jaz napisala knjigo. Pa ne rečem da ravno svoje spomine. Če pa knjigo napišeš, se mi zdi, da si pa res ta glaven.
Berta Bojetu je bila igralka in odlična pisateljica.
Oboje. Oboje je bila, ja. Berta je bila fajn punca in fajn knjige je napisala. Pa koliko časa so rabili, da so ugotovili, da so fajn. Koliko časa! Ampak to je pa en tak slovenski sindrom… Jaz se trudim v vsaki stvari poiskati nekaj dobrega. Vedno začnem iz slabe pa grem na dobro. Tako jaz živim in ne znam si pomagat.