Neigralske nagrade ZDUS – Nagrajenci

Nagrado ZDUS »Polde Bibič« za življenjsko delo prejme:
MARIJA VIDAU

Na področju kostumografije je Marija Vidau v svojem dolgoletnem ustvarjanju dosegla sintezo umetniškega stremljenja tržaškega Slovenskega stalnega gledališča, na druge odre pa je uvajala spoj tradicije in inovativnosti, razpoznavna znaka njenega kreativnega dela. Ko je leta 1966 začela službovati v SSG, je to gledališče že v polnosti razvilo svoj odrski diskurz. Marija Vidau je torej vedela, kaj je primerno poglobiti na rimski Akademiji za kostumografijo in kako na strokovnih tečajih v Združenih državah Amerike pridobiti nove sugestije. Znanje in izkušnje je dosledno umeščala v jezik svojega okolja: tržaškega, slovenskega, jugoslovanskega in italijanskega. Ob vsaki zadolžitvi je pripravila študijsko zasnovo, ki jo je nato uskladila z režiserjevim miselnim nastavkom in scenografovimi idejami. Vsaka kreacija Marije Vidau je upoštevala gledališko tradicijo in jo v kroju, prelivanju barvnih odtenkov in izbiri tkanin presegala, da se je v njenem kostumu igralec udobno levil v lik. V njenih več kot tristo petdesetih kostumografijah se odraža fantastična in minljiva svojevrstnost gledališkega kostuma, tako pomembnega dela vsake gledališke predstave. Nagrada Prešernovega sklada in številne Borštnikove, pa še listine, odličja in priznanja, od tiste s Sterijevega pozorja do sarajevskega zlatega lovorjevega venca, pričajo, da je Marija Vidau s svojimi stvaritvami poživila slovenski odrski jezik in mu dala pridih samozavestnega svetovljanstva.


Nagrado ZDUS »Marko Slodnjak« za dveletno obdobje prejme:
TATJANA STANIČ

Lektorica Tatjana Stanič je s svojim delom v slovenskih gledališčih, predvsem pa v matični hiši SNG Drama Ljubljana, nepogrešljiva ustvarjalka govorne podobe uprizoritev. Umetniško in osebno občutljivo, strokovno, ob natančnem poznavanju jezika se Tatjana Stanič ukvarja z literarnimi predlogami in konteksti, z razvojem sodobnega pogovornega jezika ter umetniško interpretacijo odrskega govora, ki ga zmeraj določa socialna oziroma funkcijska zvrstnost besedila. Njeno intenzivno, kontinuirano delo z igralci, ki tako vzdržujejo tudi svojo govorno kondicijo, preizprašuje govorne nianse besedil, slogovne posebnosti, plastenje dramske pisave in prepletanje jezikovnih ravni, da besedilo zaživi kot literarna umetnina in kot živa materija, pregiben in sodoben odrski govor, ki v našem gledališkem prostoru postavlja najvišje standarde. Tatjana Stanič v sodelovanju z najbolj vznemirljivimi slovenskimi in evropskimi režiserji vedno znova krepi zavedanje o skoraj neskončnih možnostih ustvarjalnosti v jeziku in odrskem govoru, s svojo izjemno metodo pristopa k jeziku pa omogoča igralski polet, ki je nujen za vsako gledališko uprizoritev.