Odgovor na članek “Ko gledališče ni in ne bo več »varen dom«”

vir: Delo

Objavljamo odziv igralke Maje Blagovič na članek, ki je v Delu izšel 8. 7. 2016.

Na provokacije in obrekovanja E. Milerja pač moram odgovoriti, vsaj tistim bralcem, ki E. Milerja še ne poznajo. Vsi drugi pa itak vedo, za koga gre.

Sem namreč igralka, ki je v triintridesetih letih umetniškega delovanja dokazala, da ji ne gre za osebne ne materialne interese. V zamejstvu, na obrobju, delujem že toliko časa, da sem si tukaj ustvarila dom in družino (v nasprotju z E. Milerjem, ki je na sestanku s svojim kolektivom izjavil, da se mu že v Postojni obrača želodec, ko se pelje proti Trstu, in bi se najraje kar obrnil). Seveda se tukaj vprašamo, zakaj tega ne naredi. Zaradi materialnih ali kakšnih drugih razlogov?!

Najprej so bili za njegovo neetično ravnanje v SSG krivi »nekateri člani ansambla«, ko smo mu dokazali, da smo vsi istih misli, se je spravil na nekatere, no, zdaj sem postala tarča samo jaz.

Da povzamem besede s tiskovne konference. Gospod Miler: »V SSG Trst nikoli nihče ni bil zaposlen stalno, vedno pogodbeno za devet mesecev, najprej triindvajset igralcev, potem devetnajst, še nedolgo tega dvanajst, zdaj samo še sedem. Verjetno je vsem jasno, da se bo teh sedem ljudi, ki predstavlja mejnik in se še imenuje igralsko jedro SSG, borilo za njegov obstoj.«

Osebno ne razumem napada E. Milerja, saj z njim nisem imela nobenih srečanj, pogovorov ipd. Mogoče pa ravno zato?

Res pa je, da odkar je on umetniški koordinator tega gledališča, ni več vlog zame. Zakaj? Je kdo v ozadju?

Vse življenje sem posvetila delu v SSG Trst, dobila priznanja skupnosti in nagrade. (Citiram Primorski dnevnik: »Igralki je ob pomembnem uspehu čestital tudi predsednik SKGZ Rudi Pavšič, ki je v tiskovnem sporočilu podčrtal, da je njen uspeh obogatil naš kulturni prostor in prispeval pomemben delež k prepoznavnosti celotnega zamejstva. Igralka je dokazala, da tudi na skrajnem zahodnem robu slovenskega ozemlja premoremo vrhunske umetnike in kulturne ustvarjalce. Dolgoletni članici SSG je tudi zaželel, da bo nagrada pobuda za nadaljnje umetniške podvige.«)

Tako da si ne dovoljujem, da moje delo nekdo določa za umetniško sporno. To dokazuje tudi moje sodelovanje v Eni žlahtni štoriji, nadaljevanki, ki gotovo zasluži posebno mesto v zgodovini slovenske televizije, saj je ne zamudi vsak tretji Slovenec in je zaradi tega prepoznavnost SSG Trst še mnogo večja. To je namreč prvič, da sem se odločila za tako sodelovanje, saj že dve leti umetniško stagniram. Žali me tudi, da umetniški koordinator v medijih razlaga, da ima s »starejšo igralko« probleme. Namreč, v vsem letu sem bila zasedena le v eni vlogi, in to ne po svoji krivdi (Amfitrion), in jo opravila odlično (beseda E. Milerja po generalki pred celotnim ansamblom).

Pravzaprav apeliram na upravni odbor SSG Trst in se sprašujem, kdo je odgovoren za nastalo situacijo.

Če je naša (in s tem tudi moja) skrb za obstoj SSG Trst in borba za »stalni« ansambel »lastniški odnos«, po besedah E. Milerja, potem pač ne razmišljamo na isti način.

Kdo je torej odgovoren za nastalo situacijo? Peščica ljudi, ki bi morala imeti moralno odpornost proti obstoju tega gledališča?

Nekdo namreč dopušča E. Milerju, da svojeglavo odloča na podlagi osebnih zamer in daje na tehtnico stoletno delovanje SSG!
Maja Blagovič

 

foto: vir