Poročilo ZDUS 2019

Dokument si lahko naložite tu:

——————————————————————————————————————– 

Ddr. Boris Mihalj

Združenje dramskih umetnikov Slovenije – ZDUS

Mestni trg 17

1000 Ljubljana

predsednik@zdus.si

Datum: 08. 01. 2020

Poročilo o potrebnih ukrepih na področju ustvarjalnosti v imenu Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS)

V skladu z zavezo Republike Slovenije (RS), ki je leta 2007 sprejela Konvencijo o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, so ZDUS, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) in Kulturniška zbornica Slovenije (KZS) od začetka leta 2018 z zavedanjem o pomenu ohranjanja skupne človeške dediščine, uveljavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter potrebe, da se kultura v medsebojnem sodelovanju kot strateški del vključi v državne in mednarodne razvojne politike, ki priznavajo pomembnost tradicionalnega znanja kot vira nematerialnega in materialnega bogastva, z zavedanjem o pomenu vitalnosti in temeljnih vrednot kulture za vse sprožili niz pobud, ki zahtevajo takojšnje izvajanje ukrepov. Navedeni so v enakopravnem in povezanem sosledju, ki izhaja iz zagotavljanja temeljnih človekovih pravic z vidikov zdravja in dostojanstva, ter se kažejo v zahtevi po vrednotenju in primernem plačilu za opravljeno delo, povezanosti in trajnostnem razvoju. Predlagani ukrepi so: 

  1. ustanovitev zdravstvene enote za zaposlene na področju kulture in umetnosti,
  2. ureditev statusa samozaposlenih,
  3. klasifikacija delovnih prostorov,
  4. ureditev premis razumevanja pojmov umetnost in kultura,
  5. ureditev ekonomske osnove in opredelitev delovnih mest na področju kulture in umetnosti,
  6. problematika in škodljivost hiperprodukcije.

Ad 1., skrb za dobro telesno in duševno počutje neločljivo zajema vzporedno spremljanje motenj v delovanju organizma. Delavec na področju kulture in umetnosti, ki svoj življenjski čas posveča vzdrževanju in razvoju delovnih načel in pravil na različnih področjih človekovega delovanja, nege, spretnosti in znanj na različnih področjih umetniškega izražanja, pri tem pomeni temelj trajnostno usmerjenega razvoja človeške družbe, ki z ustrezno skrbjo za zdravje posameznika omogoča dolgoročno zagotavljanje dosežkov in ohranjanje vrednot človekovega delovanja v skupnosti. Zato je zaradi varovanja zdravja in življenja vseh vanj zajetih deležnikov nujna ureditev zdravstvenega varstva na področju kulture in umetnosti. In sicer za ustvarjalce na vseh področjih umetniškega izražanja, vse v splošnem opredeljene delavce v kulturi, strokovne sodelavce različnih strok; za zaposlene in samozaposlene. 

Vzpostavitev specialistične zdravstvene enote, ki bi ustrezno obravnavala in redno spremljala zdravje vseh zaposlenih delavcev (in, če je možno, tudi upokojenih) na področju umetnosti in kulture poleg poznavanja specialističnih in splošnih dejavnosti z navedenega področja ter poklicnih posebnosti določenih umetniških in tehničnih praks predvideva sistematično spremljanje bolezni ali poškodb, ki so povezane s tovrstnim poklicnim delom. 

Takšna zdravstvena enota zajema ocenjevanje dejavnikov tveganja za telesne in duševne bolezni in poškodbe delavcev (zaposleni, samozaposleni, nezaposleni), med njimi tudi zaposlenih v podpornih službah, ki opravljajo poklic na področju kulture in umetnosti. Predvidene naloge zdravstvene enote so:

a) predlaganje, oblikovanje in sodelovanje pri izvajanju ukrepov za preprečevanje bolezni in poškodb delavcev z upoštevanjem njihove izpostavljenosti tveganju; 

b) vodenje registra bolezni in poškodb pri delu;

c) vodenje evidence vseh drugih bolezni in poškodb zunaj dela;

d) analiza izpostavljenosti vrstam tveganja, ki so lastna poklicem ali poklicnim skupinam na področju dela umetniških praks;

e) analiza kratkoročnih in dolgoročnih vplivov takšnih zahtev na duševno in telesno zdravje posameznika; 

f) raziskovanje, predlaganje in sodelovanje pri uvajanju primernih orodij za zaščito in zmanjšanje ogroženosti ter tveganj zdravja na navedenih področjih; 

g) načrtovanje in izvajanje promocije zdravja na področju dela v umetniških poklicih (vključno z vsemi splošnimi ukrepi, s katerimi utrjujemo zdravje, kar pomeni telesno in duševno ravnovesje ob socialni blaginji. Primarna naloga zdravstvene ambulante ustvarjalcev v poklicih s področja kulture in umetnosti v tej točki temelji na ozaveščanju, izobraževanju, uvajanju novih navad: počitek, zdrava prehrana, odvajanje od odvisnosti, ohranjanje telesne kondicije s športom, seznanjanje s higienskimi načeli, dvig kakovosti lastnega življenjskega sloga in prilagajanje delovnega okolja umetniku v največji možni meri).

Pobuda, ki jo podpira Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa (KIMDPŠ UKC Ljubljana), ima celovito podporo Državnega sveta RS, Kabineta predsednika vlade ter Ministrstva za kulturo, vendar se zaradi nesoglasij med Ministrstvom za kulturo, Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za finance ni uresničila.

Na podlagi strokovnega članka ZDUS-a Prvi pregled ureditve zdravstvene oskrbe ustvarjalcev v gledališčih, zdravstveno varstvo na področju uprizoritvenih umetnosti v luči trajnostnega razvoja (First overview of health care for theatre workers in Slovenia, health care in the field of performing arts in the light of sustainable development) je bila pobuda javno predstavljena na7.znanstveni konferenci ECM z geslom »Za človeka gre, Future Fit«, ki je potekala od 15. do 16. marca 2019 v Mariboru.

Ad 2., trajnostno naravnana rešitev problematike zdravja zaposlenih na področju kulture in umetnosti zahteva takojšnje statusno preoblikovanje sedanje Uredbe o samozaposlenih v kulturi (Uradni list RS, št. 45/1043/1164/1228/1435/16 in 84/16) v z določbami Ustave RS skladno obliko uresničevanja javnega interesa (URS, I/5, II/49).  

Opredelitev dela oseb v tovrstnih svobodnih poklicih mora označevati delo v javnem interesu, za katerega velja, da mora biti ustrezno varovano in vrednoteno. 

Ohranjanje narodne samobitnosti je skrb države, ki bi morala zagotavljati pravično ureditev trga na področju kulture in umetnosti ter se uresničevati kot dolgoročno stabilno ekonomsko okolje. Sedanji na videz učinkoviti družbeni konstrukt, ki se pri vrednotenju dela na področju  kulture in umetnosti uresničuje v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD) namreč povečuje stopnjo finančne ogroženosti, socialne izključenosti in neenakosti terohranja nedinamično rast plačil za opravljeno delo.

Ustvarjalcem in zaposlenim na področju kulture in umetnosti je treba vrniti njihovemu delu in izobrazbi primeren družbeni položaj. Pri dodelitvi pravice do socialnih prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna posameznim samozaposlenim v kulturi, kot določa šesta alineja 19. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), je treba tudi vpeljati nazive, ki so jih pridobili s šolanjem in/ali z delom, ter jih razvrstiti v razrede. Sistematsko razdelitev kategorij naj pri tem odobri strokovno oblikovano telo, ki naj kandidatom poda strokovno utemeljeno mnenje. To nalogo lahko prevzamejo stanovska združenja ali izobraževalne ustanove s področja del, ki jih opravlja kandidat, ali Kulturniška zbornica Slovenije ali sorodne neodvisne organizacije in ustanove in posamezni strokovnjaki (tudi tuji subjekti), ki vidno delujejo na določenem področju del, ter v določenih primerih dekret predsednika Republike Slovenije (nikakor vlade), njihovo imenovanje pa končno potrdi Kulturniška zbornica Slovenije, ki skupaj s pristojnim ministrstvom vodi register te skupine posameznikov in arhiv.  

V ta namen mora vsakokratni upravitelj države Vlada RS poskrbeti za zagotovitev sredstev za nemoteno poklicno strokovno delo stanovskih društev in zbornice ter jim ob tem nuditi vso tehnično in podatkovno podporo. 

Sedanje delo združenj in društev zgrešeno temelji na povsem prostovoljni osnovi dela, kar onemogoča trajno ureditev, profesionalizacijo področij v kulturi. 

Predlog: Razdelitev v razrede

1. Začetni položaj potrjenega predlagatelja, ustvarjalca, zaposlenega oziroma umetnika na določenem področju se začne s potrditvijo dejstva, da prosilec/-ka izpolnjuje pogoje za svoje samostojno delo ter kot tak/-a nosilec/-ka subjektivne postopne možnosti razvoja v bolj vsebinsko, tehnično in oblikovno dovršen izraz. S tem se za določeno obdobje ‒ predlagam pet let ‒ opredeli kot kandidat/-ka ali pripravnik/-ca ali začetnik/-ca na določenem področju dela (pooblaščeni, svobodni umetnik, delavec na področju kulture in umetnosti). Navedeno mesto pomeni, da je kandidat deležen določenih in za določen čas dodeljenih osnovnih pravic, ki mu omogočajo in na vseh ravneh (zdravstvena in socialna ureditev, pravna varnost ipd.) zagotavljajo enakopravno obravnavo in družbeni položaj. 

2. Ob izpolnjevanju natančno določenih pogojev za vsako področje dela se po začetnem pristopnem obdobju in na podlagi objektivnega in subjektivnega vrednotenja opravljenih del kandidata/-ko premesti v osnovni razred, ki zaposlenemu opredeljuje tako dodelitev strokovnega naziva (»svobodni umetnik« ali samostojni delavec na določenem področju kulture in umetnosti) s pooblastilom opravljanja določene dejavnosti oziroma funkcije (licenca). Navedeni razred pri tem ohranja vse osnovne pravice, a ob večjem obsegu materialne podpore države (večji prispevek vplačila pokojninske dobe itd.) in z manjšo omejitvijo davčnih določil prihodka (cenzus) ter nižjo davčno obremenitvijo (nakup materialov za delo, najem ali vzdrževanje delovnih prostorov, regres, enakovreden bolniški stalež v primerjavi z zaposlenimi v javnem sektorju, plačani letni dopust itd.). Ta položaj med Ministrstvom za kulturo in zaposlenim se opredeli kot delovno razmerje za nedoločen čas. 

3. Pri priznanju zaslužnih, za poklicno področje delovanja zaposlenega pomembnih oziroma  izjemnih dosežkih se mu samodejno omogoči napredovanje v položaj uveljavljenega, priznanega umetnika (zaposlenega na določenem področju dela). Na tem mestu se mu donos ob dodelitvi pravice do prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna ustrezno poveča (na enakovredni osnovi, ki je veljavna za zaposlene v javnem sektorju). 

4. Možnost napredovanja v višje stopnje se ukine pri priznanju vrhunskih dosežkov zaposlenega, ko po določenem postopku na podlagi vrednotenja njegovega dela in dosežkov, pridobi naziv vrhunskega ustvarjalca in s tem prejme najvišja finančna sredstva.

Vsi razredi morajo imeti določene temeljne pravice (in dolžnosti).

Veljavni Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK), ki je bil sprejet 25. oktobra 2002, v 82. členu določa: »Javni zavod, ki v okviru programa ali projekta financiranega iz državnega proračuna za izvedbo določenega dela angažira samozaposlenega v kulturi, mu mora zagotoviti plačilo za delo, ki ne sme biti nižje od najnižjega plačnega razreda za primerljivo delovno mesto v sistemu plač v javnem sektorju, oziroma če primerljivega delovnega mesta ni, do plačila, določenega s kolektivno pogodbo primerljive dejavnosti, upoštevajoč vrsto in obseg dela ter delež javnih sredstev, ki jih pridobi za izvedbo programa ali projekta.«

Ad 3., register stavb ne pozna klasifikacije delovnih prostorov umetnikov in drugih, ki delajo na področju kulture in umetnosti, zato so uporabniki in lastniki ateljejev, delavnic, laboratorijev, studiev ipd. obravnavani kot poslovni subjekti in plačujejo visoke davke, kar je zakonsko neustrezno. 

Podlaga Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) izdaja odločbe davčnim zavezancem, likovnim umetnikom za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za umetniške ateljeje na zakonsko neenakopraven način.

Veljavna pravna podlaga za odločbe FURS-a so določbe Zakona o stavbnih zemljiščih in odloki posameznih občin, na primer Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 72/95, 36/00, 120/05, 4/06, 57/06, 122/07, 107/09 in 24. 12. 2009). V tem odloku je v 8. členu navedeno, da se stavbna zemljišča glede na namembnost in lego ovrednotijo s točkami od skupine A za gospodarske namene, B za gospodarske in poslovne namene, C za poslovne namene, D za storitvene in trgovske namene, E za javne službe in storitve, F za družbene dejavnosti, G za stanovanjske namene do skupine H za kmetijstvo in gozdarstvo. Del odloka je tudi priloga 2, ki prikazuje razvrstitev stavbnih zemljišč glede na namembnost v določeno skupino. Ustvarjalcem na področju kulture in umetnosti se tako za uporabo studiev, bivalnih likovnih ateljejev, umetniških ateljejev, laboratorijev in drugih prostorov, delavnic, ki so namenjene umetniškemu ustvarjanju ali delu na področju varovanja kulturne dediščine, v Ljubljani vrednotijo po odločbah, ki določajo merilo po točki D (storitveni in trgovski namen), kar predstavlja 800 točk (za stanovanjske namene znaša 400 točk). Na tej podlagi je tudi izračunano nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. 

Razvrstitve od točke A do točke H v odloku torej upoštevajo veljavno standardno klasifikacijo dejavnosti (SKD) na podlagi Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS št. 69/2007 in 17/2008). Iz te uredbe izhaja, da se SKD uporablja za določanje dejavnosti in razvrščanje poslovnih subjektov ter njihovih del za potrebe različnih uradnih in drugih administrativnih podatkov zbirk ter za potrebe statistike in analitike v državi in mednarodno. 

Iz točke D – storitveni in trgovski nameni v prilogi 2 izhaja, da so navedene posamezne dejavnosti predvsem gospodarske v skladu s SKD ter da v tem sklopu ni izrecno zajeta kulturno-umetniška ali kulturnovarstvena dejavnost. Do izvzetosti tovrstnih prostorov (umetniških ateljejev ipd.) prihaja zato, ker specifična uporaba prostorov za umetniške ateljeje, delavnice ipd. ni nikjer predvidena, saj ne spada v klasično storitveno dejavnost. 

V točki G – stanovanjski nameni, kjer je ponovno le prepisana dejavnost iz SKD, je navedena le dejavnost stanovanja (tudi objekti za začasno bivanje in dejavnost dijaških in študentskih domov ter druge nastanitve: 55.9.) 

Učinkovit predlog je tako, da se v točki G – stanovanjski nameni doda nova točka po klasifikaciji 90.03 »umetniško ustvarjanje«.

Iz Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Maribor je razvidno, da so merila razvrstitve stavbnih zemljišč postavljena glede na dejansko rabo. Ta navaja prostore in objekte za stanovanjsko rabo in za nestanovanjsko rabo, ki vsebuje zemljišča javne uprave, splošnega družbenega pomena, za industrijsko rabo, za poslovno, trgovsko in storitveno rabo. V zvezi z navedenim je treba pozvati vse slovenske občine, da svoj odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljiščaspremenijo oziroma dopolnijo tako, da v kategorijo stanovanjske uporabe umestijo tudi prostore za umetniško ustvarjanje oziroma delavnice za izvajanje kulturnovarstvene dejavnosti.

S tem bi omogočili varovanje kulturne dediščine, umetnikom in drugim zaposlenim na področju kulture in umetnosti pa bi zagotovili obračunavanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča glede na dejanski namen. Takšna sprememba je pomembna tudi zato, ker enačenje prostora za delo v javno dobro ali za umetniško ustvarjanje s poslovnimi prostori, v katerih se opravljajo storitvene in trgovske dejavnosti (trgovina, objekti za popravila, tiskarstvo, posredništvo in trgovina na debelo, skladiščenje in spremljajoče dejavnosti, dejavnost hotelov itd.) ni v skladu s primarnim poklicnim namenom in poslanstvom.

Posamezni občinski sveti bi tako morali vsak za svojo občino sprejeti Odlok o spremembah in dopolnitvah veljavnega Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, v katerem bi določili, da se na primer za Mestno občino Ljubljana v prilogi odloka doda nova, tretja alineja, in sicer: »90.33 umetniško ustvarjanje«; ali da se na primer za Mestno občino Maribor v navedenem odloku v okviru stanovanjske rabe doda novo alinejo, in sicer: »umetniško ustvarjanje v stanovanju«.

Najustreznejši predlog bi prinašalo besedilo ne obračunavanja nadomestila ali zmanjšanega nadomestila v primeru te vrste rabe.

Takšna razvrstitev prostorov za namensko rabo del s področja kulture in umetnosti lahko postane splošna podlaga za nižje obračune v odločbah F.

Obrazložitev:

Lastniki stavb na ravni občine in države, ki opravljajo delo v javno dobro, so oproščeni davkov in deležni subvencij za njihovo vzdrževanje. Te stavbe so vodene v registru kot stavbe za posebne družbene namene (kulturni domovi, bivalni ateljeji, domovi za …). Posamezniki te pravice oziroma možnosti nimajo. Izbirajo lahko med obdavčitvama za uporabo stanovanjskih ali poslovnih prostorov. Umetnik, restavrator ipd. zdaj svoje delo opravlja v poslovnih stavbah in po sedanji klasifikaciji plačuje vse davčne prispevke, ki so bistveno višji, enako kot podjetnik za poslovno dejavnost. Delavec na področju kulture in umetnosti opravlja delo v javno dobro, zato je neprimerno, da se njegovo delo dodatno stroškovno obremenjuje z visokimi davčnimi postavkami. Že tako ranljiva skupina ljudi je prisiljena svoje delo opravljati v neustreznih pogojih, med katere spada tudi delo v stanovanju, ki lahko pomeni izpostavljenost škodljivim kemičnim hlapom, hrupu, prašnim delcem itd. 

Za zagotovitev zdravih pogojev za delo je zato nujno urediti klasifikacijo objektov na način, da se v register stavb vpišejo umetniški ateljeji, bivalni ateljeji, delavnice, laboratoriji ipd. in temu primerno točkujejo z 0,00 davka za delovni in 400 točk za bivalni delež v primeru bivalnega ateljeja.

Ad 4., zaradi nerazumevanja razlike v pojmovanju besede kultura in pomenskega nosilca umetnost je nujna trajnostno naravnana strategija ozaveščanja javnosti, ki bi ob pojasnilu, za katero vrsto del gre, v javnem prostoru redno obnavljala ter predstavljala vrednoto in namen teh vrst del. 

Umetnost je primarno duhovno in družbeno poslanstvo in nikakor ne storitvena dejavnost. Njene ekonomske rezultate (trg) je mogoče vrednotiti zgolj na drugi stopnji pomembnosti.

Umetnik s svojim delom družbi zagotavlja duhovno in duševno blagostanje, kar pomeni zdravje. Tesna vez med umetnostjo in svetim ritualom, obredom (kultura se je razvila iz obreda, posebno čvrsto vez s svetim ohranjata likovna in dramska umetnost) pomeni tisti temelj, ki usmerja napredek določene kulture (civilizacije), vendar ne v smislu in ne s ciljem ustvarjanja materialnih koristi, pač pa v pomenu zavedanja človečnosti in svetosti (duhovne in stvarne).

Ad 5., smernice za ureditev ekonomske osnove in prenovljena opredelitev delovnih mest na področju del, ki jih opravljajo zaposleni na področju kulture in umetnosti zahteva enakovredno ovrednoteno interdisciplinarno povezovanje, ki naj pomeni tudi povezovanje del na področju umetnosti in znanosti. V sedanji zakonski ureditvi to še vedno ni mogoče!

Prav tako je nujno premišljeno in zmanjšano število prejemnikov dodeljenega položaja svobodnega ustvarjalca na področju kulture in umetnosti.

Ad 6., za uspešno reševanje problematike zdravstvenega varstva zaposlenih na področju kulture in umetnosti je treba v najkrajšem možnem času razrešiti ogroženost zdravja in življenj zaradi škodljivosti zahteve po pretirani ponudbi storitev in dobrin na teh področjih dela. Hiperprodukcija je pojem, ki pomeni posledice tako na zdravstveni ravni kot na ravni kakovosti opravljenih del. Z njo se soočajo zaposleni vseh poklicev, vendar se dolgoročna škodljivost najbolj kaže prav pri poklicih s področja kulture in umetnosti, kjer je pokazatelj najočitnejših zdrsov podhranjenost v možnostih umetniškega ali mojstrskega razvoja kadra. Nesorazmerno razporejeno delo, ki ga poganja pehanje delodajalcev za dobičkom, vodi v preobsežno dodeljevanje dela stalno zaposlenim, ki se jim pretirane obremenitve vse pogosteje in hitreje razvijejo v bolezenska stanja (ne le zaradi izgorelosti, tudi zaradi napak in nesreč pri izvajanju dela), ter na preskromno dodelitev dela zunanjim, predvsem mladim, bodočim ustvarjalcem, ki jim takšna delitev dela ne omogoča niti preživetja niti razvoja. Kakršenkoli nagel zasuk v manjše število produktov, ki bi ga delodajalec lahko opredelil kot bolj poglobljeno delo, se pri reševanju tovrstnih težav lahko izkaže kot nevarna in zgrešena pot, če ne bo na državni ravni poskrbljeno za primerno določanje zahtevanih kvot (postavk). Zmanjšana produkcija bi le na videz in kratkotrajno rešila navedeni težavi. Redno zaposlene bi odrešila preobremenjenosti in samozaposlene podhranjenosti. Zato je potrebno novo ovrednotenje dela kot takega in načina ocene njegove vrednosti. 

Danes se ocena določenega opravljenega dela pretežno opira na negotovo in nejasno določeno razmerje med objektivnim, izmerljivim in subjektivnim, osebnim vrednotenjem delodajalca. Ker objektivno pomeni in prinaša nepristranskost presojanja nečesa predmetnega (brez predsodkov), ki obstaja neodvisno od subjekta, so opažanja predmetnega, vrednotenje stvarnega in s tem resničnega (tudi mišljenja) na področju kulture in umetnosti omogočena zgolj na številu produktov, prisotnosti na določenem delovnem mestu ali na ravni tehnične ocene postopka in ravnanja z materiali (tudi, ko je osnovni gradnik dela npr. v uprizoritvenih umetnostih človek). Te vrste vrednotenja zato urejajo zakoni, uredbe, pravilniki. To pomeni, da je mogoče objektivno oceniti zgolj stvarno morebitno povzročeno škodo in napake, redkeje tudi dodatno materialno vrednost, ki sta ga bila v določenem postopku deležna objekt (predmet, uporabljeni material) in subjekt (delodajalčeva ocena zaposlenega, kadar zaposleni nekaj, nekoga poškoduje (tudi sebe, kar se pri samozaposlenih kaže kot absurden paradoks). Podobno je v primerih, kjer zaposleni na delovnem mestu (plesalec, igralec, performer itd.) ali režiser ali delodajalec z namenom po učinku poseže v nekonvencionalno rabo nečesa ali nekoga in ga pri tem poškoduje. V vsakem primeru velja, da je izraba (zloraba) človeka objektivno krivo dejanje, ki je v nasprotju z družbenimi zavezami. Iz navedenega sledi, da je hiperprodukcija človekova zloraba človeka, ki jo izvaja delodajalec (na področju kulture in umetnosti je na tem mestu siva cona – samopoškodba je lahko del performativnega sporočanja oziroma sporočila). Na tem mestu je umetnik zaščiten, če ni v takšno ravnanje nikogar prisilil. Tudi ne z manipulacijo, saj je v tem primeru za svoje ravnanje objektivno odgovoren. Na drugi strani pa je subjektivno ocenjevanje v celoti podrejeno osebnim nazorom, torej osebnim interesom in lastnem okusu subjekta, ki ocenjuje določeni objekt ali druge subjekte. Ta ocenjevanja so pristranska, enostranska in povsem neobjektivna, saj gre za zasebno in osebno vrednotenje (primer delodajalca, ki po lastni presoji in okusu deli delo, nagrajuje zaposlene, kar je slaba in stalna praksa v javnih zavodih; sedanji zakon to delodajalcu celo omogoča in nalaga (da bi imelo to ocenjevanje videz objektivnega, so v zakonu (ZUJIK) in v pravilnikih določene točke – določena nagrada, storitev ipd. je ovrednotena z določenim številom točk, seštevek teh pa omogoča napredovanje)). Vendar so nagrade – za razliko od storitev, znanja, vedenj in veščin ocenjevanega subjekta (zaposlenega) – povsem subjektivnega izvora, saj je nabor članov določene strokovne komisije, ki odloča o oceni nekega dela ali delovanja vedno pristranski.

Zaradi naštetega je potrebna ponovna vzpostavitev vrednotenja dela na splošno in zlasti dela zaposlenih na področju kulture in umetnosti, ki mu mora družba povrniti ugled in s tem vrednost v izvorni pomenski obliki, ki pomeni ustvarjanje dobrin najvišje dodane vrednosti, oziroma ustvarjanje nečesa novega iz nič. 

foto: vir