Problematika hiperprodukcije v kulturi

V luči letošnjega praznika slovenske kulture, ki ga bomo obeležili v soboto, 8. februarja, v SVIZ objavljamo razpravo o problematiki hiperprodukcije v uprizoritveni umetnosti, ki jo je pod okriljem Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) na podlagi različnih virov ter ob mnenjih in pripombah svojih kolegic in kolegov pripravila naša članica Eva Kraš. V nadaljevanju povzemamo nekaj poudarkov, celoten zapis Problematika hiperprodukcije pa si lahko preberete s klikom na to povezavo.

Prešernov dan se kot praznik slovenske kulture praznuje od leta 1945, državni praznik je od leta 1946, tudi dela prost dan pa od leta 1991.

Kot v ZDUS opozarjajo že v uvodu, postaja hiperprodukcija v sedanjosti trend, s katerim se srečujejo zaposleni v kulturi in tudi drugih poklicih: »Živimo v svetu, ki je vse hitrejši, potrpljenja pa je vse manj; vodeni smo, da bi si želeli še več t. i. instant gratifikacije. Naša dolžnost je, da kljub tej inerciji ne pozabimo na fundamentalne elemente, ki gradijo zdrav svet, v katerem lahko dostojno ustvarjamo v tempu, ki omogoča najboljše ravnovesje med vsemi potrebnimi elementi in s tem zagotavlja kakovost ter daje našemu delu in življenju vrednost. Vse hitrejši, vse bolj anksiozen, vse manj potrpežljiv, vse bolj notranje prazen in posledično vse manj zadovoljen človek ne more ustvarjati kvalitete na nobenem področju.« V razpravi so predstavljene negativne posledice hiperprodukcije, značilne za poklice v upodabljajoči umetnosti, in sicer predvsem z vidika, kako krajšanje časa za študij predstav in povečani obseg delovnih obveznosti negativno vplivata na upodabljajočega umetnika, kako hiperprodukcija spodbuja tržno naravnano miselnost o gledališki produkciji, kjer ima pridobitev dobička večjo težo kot kakovost produkta, hiperprodukcija pa je predstavljena tudi kot posledica nasprotujočih si zahtev ministrstva na javne zavode.

ZDUS: Hiperprodukcija s svojimi zahtevami po povečani produkciji znatno povečuje stres med umetniškim procesom in s tem povzroča tako povečano psihofizično obremenitev kot tudi načenja kvaliteto produkcije.

Združenje dramskih umetnikov Slovenije tako izpostavlja, da hiperprodukcija s svojimi zahtevami po povečani produkciji znatno povečuje stres med umetniškim procesom in s tem povzroča tako povečano psihofizično obremenitev kot tudi načenja kvaliteto produkcije. Narava umetniškega dela je izredno specifična. Je unikaten proces, ki za izpolnitev vrhunskih umetniških dosežkov zahteva svoj čas. S skrajšanim časom za ustvarjanje pa ne trpi samo umetniški izdelek, ampak tudi zdravje upodabljajočih. Upoštevanje problematike delovne obremenitve naj bi bilo toliko bolj pomembno zato, ker upodabljajoči umetniki niso tako lahko zamenljivi kot v drugih poklicih ‒ njihova bolezen lahko še dodatno (kritično) obremeni že tako obremenjene sodelavce, lahko pa pomeni tudi celotno odpoved predstave.

Na pobudo člana ddr. Borisa Mihalja je tudi SVIZ Ministrstvo za kulturo že nekajkrat opozoril na problematiko zdravstvenega varstva kulturnikov in pozval k vzpostavitvi specialistične zdravstvene ambulante za preprečevanje, ugotavljanje in zdravljenje poklicnih bolezni na delovnih področjih kulture.

Hiperprodukcija, kot je bilo omenjeno v uvodu, spodbuja tudi tržno naravnano miselnost o gledališki produkciji, kjer ima pridobitev dobička večjo težo kot kakovost produkta – a vloga javnih zavodov naj bila v slednji, opozarjajo v ZDUS.  V performativnih dejavnostih je kakovost dela resnično odvisna od dejavnikov, ki jih hiperprodukcija ne dopušča, denimo: ob enakih finančnih sredstvih imajo gledališča povečan obseg dela, pri čemer trpi kakovost ustvarjenega. V ZDUS so prepričani, da bi bil nujen zasuk v manjše število produktov in možnost za bolj poglobljeno delo.

Hiperprodukcija je tudi posledica nasprotujočih si zahtev ministrstva na javne zavode. Po eni strani naj bi kovali dobiček, po drugi pa vzdrževali kakovost oziroma visok umetniški standard; razkorak med všečnostjo in dobičkom ter kakovostjo oziroma visokim umetniškim standardom pa je v večini primerov zelo velik. Ta razkorak, poudarjajo v ZDUS, se pokriva z uvajanjem različnih novih praks, ki vključujejo več dodatnega dela. Ob tem izpostavljajo še, da imajo javni zavodi za delo različne pogoje – ne le po številu zaposlenih, ampak tudi po geografski opredeljenosti. In nazadnje, hiperprodukcija slabo vpliva tudi na možnosti mednarodnih koprodukcij in gostovanj, saj se zaradi pretirane produkcije in obremenjenosti zaposlenih umetnikov z delom doma in na domačih gostovanjih zelo zmanjša možnost prostih terminov za tovrstna sodelovanja.

Vodstva  zaradi potreb produkcije velikokrat pravočasno ne prepoznajo alarmantnih znakov, umetniki sami pa zaradi pritiska nuje po preživetju in občutkov krivde pristajajo na projekte, ki jih njihov psihofizis včasih ne zmore opraviti.

V sklepnem delu razprave Združenje dramskih umetnikov Slovenije opominja, da je nujno ne izpustiti izpred oči dejstva, da je umetnikovo orodje za vrhunsko opravljanje njegovega poklica izključno njegov psihofizis; tj. on sam. Tako je pomoč umetniku, da zmore ohranjati zahtevno ravnotežje med delom in življenjem odločilnega pomena ne samo za njegovo zdravje, ampak tudi za njegovo sposobnost kakovostnega udejstvovanja ob zahtevah, značilnih za igralski poklic. Hiperprodukcija ne more in ne sme postati pomembnejša od človekovega zdravja in od vrhunske umetniške kvalitete: »Kot umetniki imamo odgovornost držati družbi ogledalo, za kar je v sebi treba nositi ustvarjalno igrivost, ki pa je pri slabih delovnih pogojih ne moremo priklicati. Zato na hiperprodukcijo kot princip dela ne moremo pristati.«

Problematika hiperprodukcije, razprava, Združenje dramskih umetnikov Slovenije, 2019 (pdf)

Objavo z zgovornimi podatki o kulturi v Sloveniji so pred Prešernovim dnevom pripravili tudi pri Statističnem uradu RS – med drugim pišejo, da je država v 2018 namenila za kulturo – tj. za delovanje knjižnic, muzejev, galerij, gledališč, za koncertno, odrsko in filmsko produkcijo, za umetniške prireditve, spomenike in spominske hiše, kulturna praznovanja, subvencije umetnikom ipd., za storitve radia, televizije in založništva – skupno nekaj več kot 432 milijonov evrov, kar je bilo manj kot en odstotek BDP. To, povedano nekoliko drugače, pomeni, da so celotni izdatki države za kulturo v 2018 znašali 209 EUR na prebivalca (24 EUR manj kot v 2010). Vsak prebivalec sam pa je v 2018 porabil za kulturo povprečno 216 EUR (57 EUR več kot v 2010). Prav tako so pri SURS objavili podatke o zaposlenih v kulturi: V Statistični register delovno aktivnega prebivalstva je po zadnjih podatkih konec oktobra 2019 vpisanih 15.125 oseb, ki opravljajo enega od 20 značilnih poklicev v kulturi, definirano po Standardni klasifikaciji poklicev 2008 – SKP 2008. Od leta 2014 se je skupno število oseb, uvrščenih v omenjene poklicne skupine, povečalo za nekaj več kot 16 %; njihova sestava glede na zaposlitveni status pa se ni bistveno spremenila: konec oktobra 2019 je bilo 63,5 % teh oseb zaposlenih( v 2014: 65,2 %), 36,5 % pa samozaposlenih (v 2014: 34,8 %). Za več – tukaj!

Iz Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenija vam želimo prijetno, ponosno in radostno praznovanje letošnjega Prešernovega dneva!