Sporočilo članom in javnim zavodom

Združenje dramskih umetnikov Slovenije je skupaj s Kulturniško zbornico Slovenije v preteklosti podalo več pobud usmerjenih v trajnostno naravnano reševanje problematik v domeni umetnosti in kulture, ki zajemajo tudi neenakopraven in nezakonit položaj samozaposlenih na področju uprizoritvenih umetnosti. 

Zadnji pozivi, naslovljeni na novega predsednika Državnega zbora, predsednika Vlade in na ministra za kulturo utemeljujejo razloge za hitro odzivnost in pomoč tej najranljivejši skupini zaposlenih in temeljijo na strokovni določenosti in zakonitosti dognanj zdravstvene dejavnosti. Njihova vsebina se nanaša na vznik nepredvidljivih ovir, ki spremljajo trud zajezitve virusne okužbe ter na dalj časa trajajočo negotovost zaradi izpadle materialne varnosti samozaposlenih, ki se na daljši rok obetajo tudi zaposlenim in širši družbi. 

Novonastale okoliščine samozaposlenih, ki so ob prehodu od skupnostne ekonomije v tržno izgubili pravno normirano lego proračunskega porabnika, ki opravlja dela v javno dobro in s tem zagotovitev ostalim zaposlenim enakovredne materialne bivanjske podlage, upravičeno rojevajo dodatno občutenje negotovosti, jeze in strahu, ki v akutnih kriznih razmerah spodbujajo in pogojujejo nastanek novih bolezni. 

Fiziološko dejstvo, da se po naglem zastoju dela, kot dejavnik novega napetega telesnega stanja po obdobju visoke delovne obremenjenosti v telesu običajno vzpostavi zmanjšanje odpornosti organizma, se ob priključitvi dodatnega seštevka neuravnoteženih telesnih funkcij, ki izhajajo iz morebitnih nadaljnjih ter dolgotrajnih obremenitev in stiske, napoveduje znatno povečanje tveganja za zdravje in v vznik novih bolezenskih dejavnikov. Te nepričakovano izrasle bolezenske spremembe tako napovedujejo dodatno zdravniško obravnavo, ki vključuje nadaljnjo ekonomsko in strokovno obremenitev zdravstvenega sistema, zato je nujen zdravstveni ukrep na primarni ravni. Ta sloni na preprečevanju bolezni in naglem zatrtju morebitnih zapletov ter predstavlja najracionalnejšo raven zagotavljanja zdravja. 

Predlagani ukrep po takojšnji zagotovitvi in enakopravni razdelitvi nepovratnih denarnih sredstev samozaposlenim, zato osmišlja odgovorno in gospodarno ravnanje upravljavcev javnih sredstev in skupnosti. Le te vrste pomoč lahko v tem trenutku zagotovi in ohrani vsa pretekla vlaganja v trajnostni razvoj usmerjenih moči, namenjenih zaposlenim na ustvarjalnih področjih, njihovim podpornim službam in širši družbi ter sočasno omogoči nepretrgano nadaljevanje želene ravni skupnega življenja.

Za premostitev zelo resnega trenutnega stanja samozaposlenih, je za ves čas trajanja nastalih razmer prav tako potreben trajen odpis vseh dajatev in stroškov namenjenih dopolnilnemu zdravstvenemu zavarovanju tistim, ki jim ni priznana upravičenost do prejemanja prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, predvsem pa zagotovitev nemotenega izvrševanja javnega financiranja nevladnih organizacij in javnih zavodov na področju kulture.

Združenje dramskih umetnikov Slovenije je v preteklosti že predlagalo izenačenje samozaposlenih z  zaposlenimi na način enakopravne obravnave. Tako na ravni nagrajevanja ob kariernem razvoju, kot na mestu nadomestil za bolniški stalež, izobraževanje, nego otrok, delo na domu in čakanje na delo. Razen neizpolnjenih obljub in zavez, danih pred nastopom sedanjega kriznega stanja, pa so te ostale neuresničene. 

Ker država ni zajamčila denarnih sredstev za delo nevladnih organizacij in stanovskih društev, je izgubljeno tudi dodatno orodje premostitve sedanje krize. Poklicna združenja, ki razen nabranih sredstev iz članarin in v redkih primerih iz razpisanih projektov nimajo dovolj sredstev, da bi v izrednih razmerah in primerih lahko priskočila svojim članom na pomoč in, ki poleg tega za svoje delovanje, to vključuje izvajanje naročil, ki izhajajo iz zakonske podlage, za opravljena dela pa ne prejemajo plačila, so tako brez relevantnih sredstev. Prav tako niso zmožna najeti kreditov, ne za odplačevanje najemnin za lastne prostore, še manj za pomoč samozaposlenim članom.

Združenje dramskih umetnikov Slovenije, bi ob ustanovitvi posebnega sklada v katerem bi se zbirala solidarnostno darovana sredstva v tem primeru lahko pomagalo svojim članom, v trenutnem položaju, pa je soočeno s poslovnimi opravili, ki jim ni kos. Izkazuje se, da je brez dobro organizirane računovodske dejavnosti pravična razdelitev denarne pomoči nemogoča. Nemoč Združenja se prav tako kaže v sestavi članstva, ki zajema prostovoljno, strokovno skupnost ustvarjalcev, ki jim je osnovni poklic dramska umetnost in v katero žal še niso zajeti vsi poklici na področju uprizoritvenih umetnosti, predvsem tehničnih in podpornih služb. Prav tako Združenje ne vključuje vseh posameznikov, ki opravljajo dela v tem segmentu umetnosti, dasi podaja strokovna mnenja zakonsko določenim deležnikom. Vlada in  Ministrstvo za kulturo Združenju ne priznavata položaja krovne organizacije, kar pomeni, da osnovna poklicna skupnost ne razpolaga ne s sredstvi, ki bi ji morala zagotovljena, ne s seznamom prosilcev, ki jim je bila priznana upravičenost do prejemanja prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, ne seznamom vseh zaposlenih v tem segmentu del. 

Iz navedenega sledi, da je edini možni in učinkoviti sklad vzajemne in solidarnostne pomoči članom in v Združenje ne vključenih posameznikov ob soočanju z akutnim stanjem v državi ta, ki sta ga Združenje dramskih umetnikov Slovenije in Kulturniška zbornica Slovenije nedavno predlagali novemu predsedniku Vlade in ministru ob nastopu ponovnega mandata. To je predlagani državni sklad nepovratnih sredstev, namenjen vsem samozaposlenim, neodvisnim organizacijam in javnim zavodom na področju kulture. 

Podobna nemoč se kaže s sredstvi iz Sklada Jerneja Šugmana, s katerimi Združenje upravlja. Ustanovljen je zgolj z namenom štipendiranja mladih in nadarjenih posameznikov s področja dramskih umetnosti, ter za vsako dodatno izpopolnjevanje ali šolanje članov pri razvijanju njihovih ustvarjalnih potencialov in je po svoji denarni moči povsem enakovreden državni pomoči razvoja področja, kar kaže na mačehovski odnos skrbnika javnega dobrega. Že tehtana pomoč samozaposlenim članom, ki so se znašli na robu preživetja, je tako zaradi veljavnega pravilnika Sklada, navkljub možnosti njegove spremembe neupravičena, saj bi izničila izvorni namen njegove ustanovitve in dokončno izčrpala štipendiranju namenjena sredstva. 

Združenje ocenjuje, da je možnost, ki čeprav ponuja kratkoročno rešitev nastalega položaja samozaposlenih, a žal ne zajema vseh, ki opravljajo svoja dela na področju uprizoritvenih umetnosti v vzpostavitvi dveh stebrov pomoči v javnih zavodih na področju kulture in jo je mogoče izvesti brez neposredne odobritve organov državne uprave, v kolikor ne zadeva sprejetih določil, ki se nanašajo na Zakon o interventnih ukrepih na javnofinančnem področju (ZIUJP) z dne 20. 3. 2020, ki v tretjem razdelku (III) Ukrepi s področja javnih financ, 11. člen, zadržanje izvrševanja proračuna države predvideva zadržanje posameznih izdatkov neposrednih uporabnikov proračuna države za več kot 45 dni oziroma do sprejema rebalansa proračuna države in v kolikor jo je mogoče vezati na denarno nadomestilo za primer »začasnega čakanja na delo«, institut, urejen v 138. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v višini 80 odstotkov osnove, ki je merjena glede na povprečje mesečnih plač za polni delovni čas za obdobje zadnjih treh mesecev pred čakanjem na delo (osnova iz 7. odstavka 137. člena ZDR-1), ki bi ga javni zavodi na področju kulture lahko uporabili kot osnovo za izplačilo akontacije samozaposlenim s katerimi so se dogovorili za delo. Udejanjil bi se kot predujem (80%) in hkrati kot odlog plačila (20%) za opravljeno delo do začetka nove sezone. Namenjen bi moral biti le tistim zunanjim sodelavcem, ki nimajo stalne zaposlitve (v drugih javnih zavodih, na Univerzi, ipd.). V praksi bi to pomenilo osemdeset odstotno izplačilo dogovorjenega honorarja za celotno dogovorjeno delo. V primeru nastopajočih, bi bila v to zajete vse dogovorjene in načrtovane ponovitve. 

Ker je ministrstvo za kulturo že v aktivnem medresorskem usklajevanju, je takšno rešitev mogoče opredeliti kot z ukrepi skladen nujen postopek. Vendar jo je zaradi negotovega načrtovanja prihodnje gledališke sezone in ob neugodni stopnji kužnosti, ob veliki možnosti, da se začrtani programski cilji ne uresničijo, smiselno obravnavati kot dokončno.

Drugi steber v katerega bi bili zajeti zaposleni in samozaposleni v javnih zavodih in bi izkazoval ne zaustavljeno delovanje ter opravičil reden pritok prihodkov, je vezan na javne dogodke. Ker ni opredeljeno v kakšni obliki se ti pojavljajo, je poleg uporabe tehničnih nosilcev zvoka in slik, na voljo več možnosti, ki bi uresničevale in upravičile neprekinjeno delo. Gledališka umetnost, ki jo gradijo poklicna gledališča, temelji na razvoju umetniške dejavnosti in na ponudbi predstav, ki so praviloma na voljo občinstvu v matičnih hišah. Razvoj gledališkega delovanja zajema teoretično in praktično stran, ki se stikata v znanstvenem diskurzu. Ponudba znanstvenih, ali zgolj izkustvenih del v obliki učnih ur, zapisov, ponovljivih dogodkov, se tako zlahka pridruži branju dramskih besedil v že uveljavljeni obliki bralnih uprizoritev. Možno je tudi ločeno sestavljanje določenih povezljivih izraznih elementov v različnih, od drugih izoliranih  prostorih, namenjenih naključnim mimoidočim, ali izbranemu občinstvu in študijsko ter delovno izpopolnjevanje zaposlenih.

Oba stebra žal lahko podpirata le tiste samozaposlene, ki so, ali bi bili v določenem delovnem razmerju. Druge oblike solidarnosti bi bile v nastalem primežu le simbolna gesta, s premajhnim učinkom. Radikalna in pravična rešitev, ki bi  zapovedala splošno solidarnost vseh državljanov je zato mogoča zgolj na zakonski podlagi.

Dodatna možnost, ki se kaže, je tudi blagajna vzajemne pomoči namenjena tistim članom Združenja, ki bi se ne mogli vključiti v prej navedena stebra in v katero bi se lahko stekala podarjena sredstva namenjena najšibkejšim. Ta bi za delitev zbranih prispevkov potrebovala seznam upravičencev, kar bi morda še dodatno povečalo občutenje razlik med samozaposlenimi. Širše zasnovana pomoč, namenjena vsem samozaposlenim, bi namreč izgubila ciljni učinek. 

Trenutni čas, je čas ponovnega premisleka o pomenu in oblikah gledališča. O zagotavljanju zdravja v njih zaposlenih na daljši rok in ohranjanju zdravja zaposlenih, pa tudi občinstva, s katerim je v medsebojnem in neizbežnem stiku. Sedanje soočanje z visoko patogeno okužbo namreč kaže na veliko verjetnost dalj trajajočih pojavov bolezenskih izbruhov in podaljšan čas vrnitve občinstva v prostore gledaliških hiš. 

Kljub vsemu, pa novonastala ovira potrjuje, da bo umetnost obstala, da je občutenje lepega enako nujno za preživetje, kot sta voda, zrak, hrana in varnost in da je potreba po bližini drugega močnejša od strahu pred neizbežnim koncem.

Ljubljana, 21. 3. 2020

photo: source