Stane Sever, 21.11.1914 – 18.12.1970

Ob petdesetletnici smrti slovenskega gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega igralca Staneta Severja

V času minulega pol stoletja, ko je odraz najvišjih družbenih vrednot, žlahtnosti duha, uporništva ter v skupni napredek skupnosti usmerjene kritične misli vsaj v delu javnega življenja veljal za temeljni gradnik želene družbe, duhovnih dobrin, ki jih je bilo mogoče najlažje širiti in uresničevati s samozavestno in komunikativno osebnostjo, ki jo že za časa življenja legendarni gledališki, radijski, televizijski in filmski ustvarjalec Stane Sever nedvomno izžareval v obilnem zajemu, se pravzaprav ni nič spremenilo. 

Vzvodi kaznovanja in nagrajevanja izstopajočih posameznikov ostajajo po pol stoletja enaki, v dobro skupnosti usmerjene izražene misli, previdno predstavljene in zložene.

Vendar, ključna razlika med preteklim in sedanjim obstaja. Glas umetnika je danes neznaten in neslišen, njegova navzočnost in moč delovanja v skupnosti pa je manjša. Okrilje priljubljenosti in zaupanja javnosti v utelešeno umetnikovo osebnost je izgubilo nekdaj čvrsti objem in stik. 

Prav s pomočjo ohranjanja spomina na prepoznano in kleno zapuščino dosežkov in vrednot velikana slovenskega igralstva, ki potrjuje njegovo nedvomno izjemnost in vpliv na razvoj slovenske ljubiteljske in poklicne gledališke sedanjosti, kar je v največji meri zasluga Sklada Staneta Severja, se skozi njegov vzor kaže zmožnost povezovanja slovenske skupnosti v vse bolj razdvojeni družbi. 

Ker kulture naroda ne oblikujejo le poklicna prizadevanja posameznikov in ustanov, je težnja po povezani in celostni zavesti o ustvarjalni moči slovenskega naroda, po razvoju veščin in znanj tista želja, ki jo je zagovarjal in predvsem živel Stane Sever. Njegova potreba po nujnosti enakovredne vpetosti slovenske ustvarjalne moči v svet in zahteva po jasnem ovrednotenju ustvarjalčevega dela tako ostajata prav tista dediščina, ki nam omogoča razvoj in nas v svetlobi odlik povezuje. Prav te, v umetnosti in ustvarjalnosti manj naklonjenih časih, pa so natančno tiste vrednote, kijih krvavo potrebujemo. 

Boris Mihalj, predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije