Zlati Glas Rosandi Sajko!

Priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Zlati glas” letos prejme režiserka ROSANDA SAJKO za ZA OBSEŽEN IN AVTORSKO PREPOZNAVEN OPUS RADIJSKIH IGER IN ZA RAZVOJ RADIOFONSKE UMETNOSTI NA SLOVENSKEM S POUDARKOM NA RADIJSKI IGRI ZA OTROKE

Podelitev priznanja Rosandi Sajko bo septembra, ko bomo nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije izročili tudi lanskim in letošnjim lavreatom.

Aleš Jan

O Rosandi Sajko  – ob priznanju Zlati glas

»Nekaj časa sem delala kot povezovalka radijskih oddaj za otroke, kmalu pa sta me režiser Mirč Kragelj in urednik Tone Sojar povabila med radijske režiserje….Začela sem se spoprijemati z režijo radijskih iger za otroke in nekako po dveh letih sem začutila, da imam radio rada.«[1]

Tako je o svojih začetkih in o ljubezni do radia zapisala Rosanda Sajko leta 1982. In res, že v začetkih svojega delovanja se je najraje srečevala z radijsko igro za otroke. Že leta  1960 je opozorila nase v legendarni 4 delni nanizanki o medvedku Puju in leto kasneje  prejela nagrado za režijo otroške radijske igre Modra vrtnica za princesko na takrat komaj ustanovljenem festivalu radijske igre v Novem Sadu. To predanost radijski igri za otroke je nadgrajevala vsa leta svojega radiofonskega ustvarjanja in za svoje delo prejela vrsto nagrad na različnih srečanjih radijskih ustvarjalcev bivše Jugoslavije in tudi širše. Posebno mesto v njenem opusu predstavlja Puntarjev ciklus. Skupaj z ustvarjalno ekipo Djurdja Flere, Frane Puntar, Urban Koder, Metka Rojc in številnimi igralci vseh generacij, tudi otroki,  je Rosanda Sajko našla model nove radiofonske oblike, ki je prerasla iz »slepega gledališča« v samostojno ustvarjalno umetniško zvrst. Svoj pristop je opisala z besedami: »Puntar v zvočni igri na svojevrsten zabavni način raziskuje razmerje med dvema vrstama radijskoigrskih strukturnih elementov: razmerje med besedo, ki ima pomenljivost in omogoča potek zgodbe, in melodijo, ki ne vsebuje besedno-pomenskega sporočila, pa vendar zmore predstaviti zvočni lik, ki je prav tako (ali še bolj) plastičen kot drugi liki v radijski igri.«[2] S tem ciklusom je prodrla v širši jugoslovanski in tudi evropski prostor ter požela niz priznanj in nagrad in tako potrdila svojo tezo, v kateri pravi: »Treba je poudariti, da razlikujemo dva pogleda, dvoje videnj radijske igre.Na eni strani gre za radijsko igro kot literarno zvrst in na drugi za pojmovanje radijske igre kot zvokovne umetnosti. To sta pravzaprav dve različni zvrsti radijske igre. Prepričana sem, da je treba gojiti obe »zvrsti« oziroma upoštevati tako eno kot drugo videnje. …….Vendar menim, da – tudi, če je osnova za radijsko igro literatura, to je beseda, mora biti oblikovana tako, da se ravna po zakonitostih radijskega medija«[3]

Slovenski igralke in igralci s podelitvijo priznanja Zlati glas izkazujejo poklon in zahvalo Rosandi Sajko za njen obsežen in avtorsko prepoznaven opus radijskih iger in za ustvarjalni prispevek na področju radiofonske umetnosti s poudarkom na radijski igri za otroke.                                    


[1] Stop, Stopov magnetofon Rosanda Sajko, 18.3.1982, št. 11, str.7

[2] Rosanda Sajko, Poetičnost zvoka-ustvarjalne možnosti radijske igre za otroke,Mariborska knjižnica Maribor 2006, str. 134

[3] Stop, Stopov magnetofon Rosanda Sajko, 18.3.1982, št. 11, str.6