Miranda Trnjanin

Nagrajenka Sklada Staneta Severja 2024

Miranda Trnjanin (1991) je magistrirana dramska igralka samozaposlena v kulturi, ki se je v zadnjih dveh letih s svojo eruptivno igralsko energijo v ustvarjanju serije presežnih odrskih podob v raznolikem razponu estetik in poetik izkazala kot izstopajoča igralka svoje generacije z zrelim in dovršeno izbrušenim igralskim izrazom.

V uprizoritvi Anne Carson Norma Jean Baker Trojanska kot ena izmed treh person Norme Jean Trnjanin izkaže svoje obvladovanje poglobljeno odrskih psihologizacij, ne igra po pričakovanjih, temveč z vsakim pogledom spodnaša zatiralne sisteme, ki uokvirjajo protagonistke, s čimer implicitno ustvarja kritični dialog s položajem igralke v slovenskem gledališču; preigrava nekonvencionalne lege, s čimer njena odrska kreacija sočasno postaja območje družbenega boja za emancipacijo in enakost. Radikalno nasproten je njen pristop k oblikovanju Susi v uprizoritvi Ljubimki, kjer se v skladu s subverzivno naravo izvirnika vloge loteva z raziskavo stereotipnih podob ženskosti in oblikovanja odrskega ideala moškega pogleda. Njena Susi je tako na odru vedno določena z moškim pogledom, a navkljub poseganju po stereotipizaciji, njena igra na odru razgalja poglobljeno psihološko sliko, ki opozarja na vdor patriarhalnega sveta v samo doživljanje sveta. V avtorskem projektu Juriš Miranda Trnjanin prevzame več vlog, ki jih odlikuje izrazito sodobna performativna igralska drža. Trnjanin kot pripovedovalka v svet Kajuha in Balantiča vstopa s krhkostjo in nežnostjo, nekakšno zgodovinsko spoštljivostjo. Med najbolj zapomnljivimi pa je zagotovo njena upodobitev plesalke Marte Pavlin – Brine. Trnjanin je navdihujoča v posredovanju Brinine odločnosti in presunljiva v ekspresivni bolečini prizora ozeblih stopal, njen ples ostaja v spominu kot eden izmed najbolj presunljivih vrhuncev uprizoritve. V uprizoritvi Kot vsa svobodna dekleta upodobi Uno, eno izmed sedmih trinajstletnih deklet, ki na šolski ekskurziji zanosijo. V interpretaciji ostaja v svojem izrazu distancirana, emotivnost doživljaja v večji meri prepušča občinstvu, pri čemer pa njen detajlno izgrajen monolog navkljub navidezni statičnosti izredno močno deluje v evociranju podobe trinajstletnega dekleta, ob tem pa ostaja vseskozi osrediščena z zavestjo problematičnih družbenopolitičnih okoliščin vsebine.

Iskrene čestitke!