Tina Vrbnjak

Igralska nagrada »Duša Počkaj« za dveletno obdobje

Igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Duša Počkaj” za dveletno obdobje prejme Tina Vrbnjak za vloge Hannah v uprizoritvi Veliki diktator Charlieja Chaplina, Anite v uprizoritvi Kako je padlo drevo Katarine Morano, Pokojne matere, prve Rimljanke v uprizoritvi Mrakijada po trilogiji Ivana Mraka, ženske 2 v uprizoritvi Dan, ko jaz ni bil več jaz Rolanda Schimmelpfenniga, Viole v uprizoritvi Kar hočete Williama Shakespearja, Roksane v uprizoritvi Cyrano de Bergerac Edmonda Rostanda in Martina Crimpa ter Alice v avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa.

Tina Vrbnjak se je v obdobju zadnjih dveh let izkazala za zrelo interpretinjo ženske in njene kompleksnosti v različnih režijskih poetikah, uprizoritvenih praksah in dramskih predlogah. Spretno, tenkočutno in izvirno se giblje skozi zgodovino ženske podobe in njenega mesta v družbi ter ju v svojih interpretacijah preizprašuje, osvetljuje v novi luči in nam s tem ponuja sodoben vpogled v žensko dušo. Njene kreacije so domišljene do najmanjšega detajla in tako pred nas postavljajo polne, žive in kompleksne značaje. Pred gledalca z enako intenziteto pričara tako nežnost in sramežljivost, moč in samozavest kot tudi pogum, krutost in duhovitost svojih likov.
              Kot nežna, rasposajena pa tudi otožna Hanna v odrski priredbi Chaplinovega filma Veliki diktator ves čas ostaja zvesta burlesknemu jeziku uprizoritve, ki ji ga s svojim navideznim minimalizmom v izrazu uspe celo nadgraditi, popeljati v današnjost izraznega bivanja. Kako je padlo drevo je izrazito ansambelska uprizoritev dokumentarističnega natu­ralizma, znotraj katere Tina Vrbnjak najde mesta, v katerih njena Anita zasije s svojim nepretencioznim, a pikrim smislom za humor in komično, ko spretno manevrira med nemočjo vživljanja v življenjskega sopotnika in v vključenost v življenje svoje primarne družine. V Mrakijadi in v Dnevu, ko jaz ni bil več jaz se pokaže njen nesporno izostren igralski čut za sodobne uprizoritvene prakse. Njeno razumevanje različnih igralskih funkcij znotraj sodobnih uprizoritvenih kodov se kaže v skoraj nevidnem prehajanju med opazovalko, pripovedovalko in vlogo. Njena igralsko telo in misel sta enako pripadna tako kolektivu kot individualnemu oblikovanju vloge. Z Violo v uprizoritvi Kar hočete in Roksano v uprizoritvi Cyrano de Bergerac se izkaže tudi kot interpretka klasične dramatike, znotraj katere pa se odmakne od uveljavljene interpretacije Viole kot zaljubljenega dekleta in skorajda pasivne, moškemu svetu podrejene Roksane. V obeh vlogah najde večplastni, inteligentni, samosvoji mladi ženski, ki tako sebe kot tudi gledalca preizprašujeta o vlogi sodobne ženske. 
              Njeno kreativno in izjemno angažirano delo se zaokroži v avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa. Kot Alica, z njej lastno rahlo temačno komiko, izriše bogato življenje igralke s širokim diapazonom vprašanj o lastni eksistenci in smislu življenja, poklica, predvsem pa avtonomnega sta­lišča – tako v intimnem kot tudi v družbenem smislu.

Iskrene čestitke!