Matjaž Pograjc

Narisan. Spredi, zadi, nobody. Matjaž Pograjc, rojen 1.marca v Ljubljani leta 1967, se odloči da bo shodil pri devetih mesecih in bral pri petih letih. Ko ga oče grafik in mati administrativna delavka s šestimi leti pošljeta v prvi razred osnovne šole še vedno ne zna brati, se pa njegovo otroštvo že končuje. Razbite črepinje pred skoraj porušeno domačo hišo, počena kanalizacija s podganami in stalni družinski prepiri so krasen začetek njegovega stoičnega molčanja. Začne brati. Veliko. Dobi očala. Postane predsednik razreda, potem šole, kar pa mu ne prinese večje popularnosti. Ko mu je 12 let, po izgubljeni tekmi obleži na tleh ovenelega igrišča. Zaprtih oči zagleda Franza Beckenbauerja, ki mu pove, da je v telesu otroka postal odrasel mož. Vrne se domov. Piko Nogavičko vrže v koš, frnikole pa podari sosedi. Ve, da se je odločil za pot brez staršev, punce še nima, prijateljev bolj malo.Vkrca se na prvi vlak, da bi šel za oblaki, o katerih je pravil Camusov Tujec. Na vlaku izve za smrt predsednika Tita. Joka, ker jokajo tudi policaji, ki ga ponoči privedejo domov.

S petnajstimi leti se vpiše na računalniško gimnazijo, igra prvo tekmo za slovensko nogometno reprezentanco, dobi prvi honorar za objavljene pesmi v Mentorju in Mladini in s svojim prijateljem Mitjo Vrhovnikom - Smrekarjem napiše računalniški program za simulacijo klavirja. Ko svojemu profesorju zaigrata prepovedano pesem Lili Marlen in ju zaradi tega ne vržejo iz šole, se opogumljen odloči, da bo napisal svojo prvo dramo “Sonce zame ne sije”. Drama nikoli ne ugleda dneva uprizoritve, ker profesorica slovenščine meni, da je pisanje za šolsko proslavo nerazumljivo in politično nesprejemljivo. V odgovor ji ponudi prvo številko časopisa “Jutri gremo v napad al’ pa ne!”, ki je hipno razgrabljena, tako da si iz izkupička od prodaje lahko kupi prvo knjigo Charlesa Bukowskega. Zaradi prve ljubezni pusti nogomet, kupuje zaročni prstan in že izbira pohištvo. Življenje se zanj skoraj že končuje. Odide v vojsko, se prvič napije, pokadi prvo cigareto in spozna, da je vsaka generacija zaradi nečesa izgubljena. Zdi se, da bo znal ravnati z življenjem. Ko se vrne nazaj domov, s petimi vrečkami njenih ljubezenskih pisem, in potrka na vrata hiše, v kateri bosta živela dolgo in srečno življenje, je že prepozno za začetek. V ozadju ljubljanski zvonovi tolčejo ob nebo, ko jo najde v objemu svojega najboljšega prijatelja. Pisma zažge in se odloči, da ne bo nikoli več pisal pesmi, ker so besede ničvredne in jezik lažniv.

Vpiše se na Fakulteto za računalništvo. Beži od besed, zato se ukvarja s številkami. Preneha brati literaturo in se utaplja v strokovnosti. Se spet zaljubi. V obraz s televizije. Ko obraz dobi telo, je navdušen, spet pesni: “Samo par čevljev je, eden z leve in eden z desne, par tvojih čevljev je.” Naredi svojo prvo predstavo z gimnazijci poljanske srednje šole. O četverici, ki jih vtakne v javno stranišče, da povejo zgodbe o abortusu, samoti, samomoru in hribih, belih kakor sloni. V roke jim potisne knjige, da oropajo avtobus mestnega prometa. “Knjiga je orožje, vzemi jo v roke.” Reče Brecht. Z oropanim denarjem si kupijo lažne brke, napihnjen trebuh, lasuljo in karto za odraslost. Kronika mladosti, ki je ni več.

Vpiše se še na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, smer: gledališki režiser. Za njim je nič, drugo je še nepopisano, nedolžno. Hoče postati režiser, ki to noče biti. Zdi se mu, da je bolj pesnik, pesnik, ki ne blebeta, ker udarja s tišino, in tedaj pravi o sebi: “Človek dela predstavo za svoje sosede ali za Boga. Sartre je pisal knjige za Boga, da bi rešil sosede. Sam vem, da bom rešil najprej sebe in svojo novo družino.” Družini da ime Betontanc. Z njo leta 1990 naredi prvo predstavo. O generaciji, ki živi po kleteh in prezira igralce stare šole. Sami sebe imajo za “Pesnike brez žepov” in takšen je naslov predstave, ki napade ljubljansko srenjo, ki še vedno umira za osemdesetimi. Srečen je, ker je končno našel prijatelje.

Z Betontancem obišče prve evropske gledališke festivale in spozna, da je berlinski zid sicer res padel, da pa bo težje zrušiti zidove v glavah ljudi. Zato leta 1992 zgradi svojega v predstavi “Za vsako besedo cekin”. Takšnega majhnega. Da bo na majhnem pokazal, kako zrušiti velikega. Za predstavo dobi Grand prix v Parizu in šele kasneje dve nacionalni nagradi Slovenije, Župančičevo in Prešernovega sklada. Skoraj prepričan je v svojo pot. Cilja noče poznati. Leta 1994 se zaposli v Slovenskem Mladinskem Gledališču. Zrežira Koltesov bestseller o serijskem morilcu z imenom Roberto Zucco. Kritika v Sloveniji ga raztrga. V Južni Ameriki ga obožujejo. V Nemčiji je wunderkind. Po petih letih grizenja in rokoborb v blatu pride na filmska platna film Ekspress, ekspress za katerega je pisal scenarij, režija: Igor Šterk. Končno ni več ne mlad in ne več perpektiven. Star ali samo novo tisočletje?

Nepomembno: predstave odigrane v 500 mestih, 50 državah, na petih kontinentih. Nagrade tu pa tam.
Pomembno: rojen kot bel, umrl črn.

Leta, ki sledijo, bodo našla mesto v kakšni drugi knjigi. Ta je že dovolj debela, da je postala dolgočasna. Basta.

Nagrade

2023 Borštnikova nagrada žirije za En K te gleda
2006 Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev v celoti (T. Štivičić Fragile!, Slovensko mladinsko gledališče)
2006 posebna nagrada žirije na Dnevih satire, Zagreb, Hrvaška (Tena Štivičić Fragile!, SMG)
2006 nagrada marul za režijo na festivalu Marulićevi dnevi, Split, Hrvaška (Tena Štivičić Fragile!, SMG)
2006 posebna nagrada marul za izjemno skladnost in vrhunsko izraznost vseh elementov predstave na festivalu Marulićevi dnevi v Splitu, Hrvaška (Tena Štivičić Fragile!, SMG)
2004 nagrada villanueva za eno treh najboljših tujih produkcij leta 2003 na Kubi (Kdo se boji Tennesseeja Williamsa?, SMG)
1999 posebno priznanje žirije na Dnevih satire, Zagreb, Hrvaška (Kdo se boji Tennesseeja Williamsa?, SMG)
1997 nagrada Prešernovega sklada za režije v SMG in Betontancu
1992 Župančičeva nagrada Matjažu Pograjcu in skupini Betontanc
1992 nagrada Borštnikovega srečanja za posebne dosežke
1992 Grand prix Bagnolet v Parizu
1991 Borštnikova diploma in nagrada Betontancu za najbolj perspektivno gledališče v Sloveniji
1990 študentska Prešernova nagrada (Jean Genet Služkinji, AGRFT)