Srečko Fišer

Prejemnik tantadruja za življensko delo

Člani žirije za nagrado za življenjsko delo - Marij Čuk (predsedujoči), Vesna Humar in Alen Jelen - so soglasno sklenili, da tantadruja za življensko delo prejme Srečko Fišer.

“Počaščen sem, ta beseda je za to priložnost lepa in iskrena. Nagrada mi pomeni krono dela, čeprav ji bom poskusil še kaj dodati. Ta nagrada mi dobro zveni, ker se imenuje tantadruj, po junaku našega Cirila Kosmača, ki je med drugim pisatelj, s katerim sem se v svoji gledališki karieri precej in ne neuspešno ukvarjal. Tantadruj je tisti norček, ki si želi umreti, jemljimo to kot navodilo za nesmrtnost, ker njemu ne uspe..." /Srečko Fišer/

Srečko Fišer že več kot štiri desetletja sooblikuje podobo gledališča kot lektor, prevajalec in avtor dramskih besedil. Največ je seveda ustvarjal v novogoriškem gledališču, kjer je bil do nedavnega zaposlen kot lektor, bil tudi umetniški vodja in dragocen dramaturški sodelavec, v vseh slovenskih gledališčih pa igrajo njegove odlične prevode tako sodobnih kot klasičnih iger iz italijanskega, angleškega in francoskega jezika. Zadnji, Mnogo hrupa za nič, je že njegov petinštirideseti prevod dramskega besedila, ob tem pa je prevedel še vrsto pomembnih proznih del in poezijo štirih literarnih velikanov, Tassa, Shakespeara, Michelangela in Petrarce. Med njegovimi dramskimi deli izpostavimo veličastno zgodovinsko fresko Medtem po motivih romana Prima Levija, nagrajeno s Smoletovo nagrado za najboljše dramsko besedilo, dramatizacijo Tistega lepega dne po noveli Cirila Kosmača, ki je bila ena največjih gledaliških uspešnic takrat še Primorskega dramskega gledališča, ter samosvoje sprepleteno dvodelno igro Pogovori, samogovori, tudi po motivih in besedilih Cirila Kosmača.

Ustvarjanje Srečka Fišerja je odlično tako na polju literature kot gledališča, pomenljivo intenzivno pa na njunem stičišču. S poglobljenimi jezikovnimi, umetnostnimi in humanističnimi znanji ter sposobnostjo prepričljivega posredovanja svojih izkušenj in teoretičnih razmislekov je kot lektor sooblikoval številne izvrstne predstave novogoriškega gledališča. Njegove pretanjene in hkrati konceptualno osmišljene gledališke lekture bi bilo ustrezneje označiti kot jezikovno dramaturško svetovanje. S posebno ljubeznijo pa se je ukvarjal prav z uveljavljanjem primorskega dialekta in vzpostavljanjem njegovega pomena, saj “dialekt ni le ornament”, ampak “bivanjska podlaga človeka”.

Srečko Fišer je obogatil in še bogati ne samo primorski, temveč slovenski gledališki prostor z izstopajočim intelektualnim duhom in hkrati pretanjenim čustvovanjem, dojemanjem in razumevanjem življenja, usod posameznika in skupnosti. In pristopa tako k posamezniku, ki tiho bere sam zase, kot h gledališkemu občinstvu, ki hrepeni po kolektivni katarzi. Njegovo kreiranje literature, izvirne in prevodne, ter štiri desetletja prizadevanj, da se v gledališču misel čim ustrezneje transformira v zvočno podobo, si zagotovo zasluži tudi priznanje v obliki nagrade tantadruj, poimenovane po literarnem junaku njemu tako ljubega primorskega avtorja.

ISKRENE ČESTITKE!